Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Prerez slovenskih plesnih poslastic- GIBANICA četrtič (4033 bralcev)
Petek, 20. 2. 2009
Alja



Poleg pustnih šem Ljubljano konec tedna preplavlja– začenši z včeraj –tudi ples. V Cankarjevem domu, Plesnem teatru Ljubljana, Stari elektrarni, Gledališču Glej, atriju ZRC SAZU in Slovenskem mladinskem gledališču se bodo 4 dni odvijale – po mnenju selektorjev – najboljše predstave minulih dveh let. Ja, ob bok dišečim krofom se bo za plesalce, koreografe, producente, ljubitelje plesa in morebitne druge naključne udeležence, postavila nič manj slastna Gibanica, festival slovenskega sodobnega plesa.


Poleg pustnih šem Ljubljano konec tedna preplavlja– začenši z včeraj –tudi ples. V Cankarjevem domu, Plesnem teatru Ljubljana, Stari elektrarni, Gledališču Glej, atriju ZRC SAZU in Slovenskem mladinskem gledališču se bodo 4 dni odvijale – po mnenju selektorjev – najboljše predstave minulih dveh let. Ja, ob bok dišečim krofom se bo za plesalce, koreografe, producente, ljubitelje plesa in morebitne druge naključne udeležence, postavila nič manj slastna Gibanica, festival slovenskega sodobnega plesa.

Začetek Gibanice sega v devetdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je nastalo več plesnih zavodov in društev. Ta so z združenimi močmi leta 2003 ustanovila bienalno plesno platformo pod okriljem izvršnega producenta Exodosa, ki se letos torej vrši že četrtič.

Festival ponuja pester vpogled v dogajanje preteklih dveh letih na slovenski plesni sceni, saj gre po večini za že speče predstave In mesa ni malo. Izbranih 20 predstav - 12 v tekmovalnem in 8 v spremljevalnem programu ter več predstav v tako imenovanem OFF program Gibanice. Po besedah ene od selektorjev festivala Amelie Kraigher, se bo sicer skozi letošnjo izdajo še posebej pokazala ustvarjalna moč mlajše generacije avtorjev. V njihovem ustvarjanju je zagotovo moč zaznati več svežega eksperimentiranja s formo in idejo, saj koreografi starejše generacije po večini sledijo svoji lastni ustaljeni liniji, ki so jo ustvarili tekom dolgoletne angažiranosti.

A trendi se očitno menjajo. Tako na primer na letošnjem festivalu ni opaziti nobene od novejših predstav Branka potočana, čeprav so njegove Zarjavele trobente predlani osvojile nagrado občinstva. Prav tako pogrešamo EnKnapGroup, ki je nastala v tem obdobju. Razlogi, da ti pa tudi drugi avtorji niso med sodelujočimi, so verjetno različni.

Nekaj uveljavljenih koreografskih imen pa se kljub vsakokratni menjavi selektorjev in s tem njihovega izbranega okusa, vztrajno drži festivalskega repertuarja. Tako se znova pojavljata Snježana Premuš in Andreja Rauch ter seveda več drugih dolgoletnih akterjev na slovenski sodobni sceni. Kot dve od najbolj zanimivih predstav sezone velja izpostaviti “Izpleši me prosim” Rosane Hribar in Gregorja Luštka ter “Drage Drage” Maje Delak, ki se, vsaka iz svojega zornega kota, lotevata pasti in radosti plesnega postopka.

Festival je tudi priložnost za obuditev vprašanja ureditve sodobnega plesa v Sloveniji ter položaja samih ustvarjalcev. Same predstave nudijo vpogled v omejitve in možnosti produkcijskih pogojev. Vprašanja ne manjka – kaj je s časovnim okvirjem prenove Kina Šiške, ki naj bi začel delovati kot Center za sodobne scenske in glasbene umetnosti, kako se bodo znašli mladi plesni upi, ki se v Slovenijo vračajo iz šolanja v tujini in konec koncev, kaj se slovenskim ustvarjalcem in sami plesni umetnosti obeta v času svetovne finančne in gospodarske krize. V tem oziru v napovedi festivalskega programa pogrešamo organizacijo okroglih miz na temo omenjenih oziroma drugih aktualnih problematik.

Selektorji so letošnjo Gibanico pospremili tudi z napovedmi o široki paleti plesnih žanrov in že včerajšnje tri predstave so potrdile te beside. Festival je otvorila predstava Bratje Karamazovi – druga knjiga MADE IN CHINA. Mateja Bučar je po prvi knjigi, ki je bila premierno uprizorjena dvatisočsedmega leta, na začetku lanskega leta uprizorila še drugo, tokrat kitajske izdelave. Koncept prav tako kot pri prvi knjigi tudi pri drugi spretno uhaja referenci Dostojevskega in tako ta ostaja bolj ali manj implicitna.

Laserska luč, ki se v značilni zelenkasti barvi vzorčasto odtiskuje na bele srajce štirih nastopajočih in diktira gibanje, takoj ponudi asociativno povezavo s kitajsko hiperprodukcijo in ceneno duplikacijo sodobne tehnologije. Identiteta treh kitajskih in ene italijanske plesalke se izgublja v črno belih uniformah, tudi njihovo gibanje na začetku se odvija po principu enega mehanizma, napaka ene spremeni potek celotnega sistema.

Ta posrečen prikaz komunistične produkcije, spodbujene in napajane s strani velikih kapitalističnih trgov, uravnotežujejo posamezne solo pasaže, ki zaradi nejasne umestitve lahko na trenutke tudi močno zmotijo. V njih se plesalke gibajo vsaka zelo specifično, a vseskozi ostajajo na z laserjem odrejenem polju, ki jim odreja pozicijo in krati svobodo.

A predstava izpostavlja tudi duhovno živost in lepoto skorajda izgubljene tradicije, kar lepo prikazuje glasba Boruta Savskega, ki meša sodobne elektronske zvoke in tradicionalne kitajske melodije. Na izvedbeni ravni je to najbolj očitno v poetičnih in izraznih solo pasažah, vrhunec pa je dosežen, ko proti koncu predstave plesalke bose stopicajo v svetlobnem ribniku.

Večerni predstavi smo na našem radiu že podrobneje obravnavali, zato naj le na kratko omenimo da sta bili to »Between« Tanje Zgonc, koreografinje butoistke, ki je skupaj z nemškim kolegom Stefanom Mario Marbom v presunljivo estetsko minimalistično pripoved v stilu buto gledališča, v katerem se prepleta specifičen osebnoizpovedni gib dveh akterjev in instrumentalni vložek dveh glasbenikov.

Večer je zaključila predstava Atelje Barke Kolenc, ki se v zgodbi slovenske kiparke Karle Bulovec manj kot z njenim ustvarjanjem ukvarja z odnosi z njenimi bližnjimi. Hkrati na zanimiv način preigrava odrsko postavitev in posledično interakcijo z gledalci.

Na koncu naj še opozorimo, da plesalcem v zelje ne skačejo le vesele maškare, temveč tudi zahrbtna zimska obolenja ki več mesecev že pustošijo po naših podalpskih dolinah in kotlinah in ne prizanašajo niti tistim, ki imajo čast nastopati na Gibanici. Zaradi bolezni je tako nekaj predstav na žalost odpovedanih, med njimi glavni predstavi današnjega in jutrišnjega večera. In ker se virusi menda radi širijo tudi po dvoranah, polnih potnih teles, vam maska na obrazu ne zagotovi le zaželene kreative, ampak tudi dobre stare preventive!

Več o poteku in pomenu letošnje Gibanic pa v zaključnem terminu v ponedeljek.

V obiskovalki prvega dneva Gibanice sta se preoblekli Pia in Alja


Komentarji
komentiraj >>