Srednja devetdeseta leta minulega stoletja veljajo za zlata leta sodobne elektronske glasbe, oziroma predvsem izraznosti pozneje znane pod kratico IDM. Estetika, ki so jo gojili producenti zbrani okrog založbe Warp, je v tem post-rejverskem obdobju prodrla celo v mainstream in začela narekovati smernice praktično celotni trendovski glasbeni sredini. Warp je postajal sinonim za kreativno elektronsko glasbo, luč dneva je ugledala kopica – danes že klasičnih IDM - albumov, usluge producentov pa so najemala zvezdniška imena iz pop miljeja. Verjetno je bil tudi to eden od razlogov za razmeroma hiter vstop v pop areno številnih izmed njih, vendar pa je v tem času delovala tudi kopica producentov omejenih na manjši krog poslušalcev. Prav iz njihovih studijev pa so prihajali albumi, ki med privrženci elektronskih muzik še danes veljajo za najbolj čislane in eden takih je tudi album ‘Spanners’ iz leta 1995.

Povil ga je kolektiv pod - z egiptovsko mitologijo navdahnjenim - imenom The Black Dog, v sestavi Ken Downie, Andy Turner ter Ed Handley. Sodelovanje trojica zabeleži že v letu 1989, ko Downie preko oglasa išče somišljenike. Že izid njihovega prvenca ‘Bytes’ iz leta 1993 pa obelodani, da ne gre za sodelovanje v klasičnem pomenu te besede. Sicer je bil založen pod skupnim imenom The Black Dog Productions, vendar pa gre v resnici za zbirko skladb, ki jih je trojica bodisi ustvarila posamično ali pa v različnih medsebojnih navezah. Njegova eklektičnost skozi prizmo elektronskih stilov zato ni presenetljiva, podobno prakso pa je trojec dve leti pozneje udejanjil tudi na albumu ‘Spanners’.

Osrednjo vlogo znotraj kolektiva ima Downie, to pa najbrž lahko pripišemo tudi njegovemu sodelovanju pri ploščku ‘Artificial Intelligence’, na katerem so zbrane skladbe najbolj prodornih elektronskih producentov iz začetka devetdesetih let. Že to je sam po sebi torej dovoljšen razlog za kulten status kolektiva, ki pa je pozneje v luči dogodkov, ki sledijo še dodatno potenciran. Andy Turner in Ed Handley po izidu plošče ‘Spanners’ vsled razprtij z Downijem namreč zapustita kolektiv in sestavila dvojec Plaid, s katerim celo presežeta popularnost The Black Dog. Kljub temu pa se privržencem obojih najbolj kolca prav po časih, ko so glasbo še ustvarjali skupaj ali pa vsaj pod isto znamko.

Nov britanski elektronski val je navdihovala predvsem detroitska techno in house glasba, to pa so producenti nato nadgradili še skozi zapuščino evropske avantgarde, hip hopa, industriala, ambientalnih muzik in nekaterih drugih zanimivih estetik. Med vsemi je detroitskemu izročilu najbolj zvest najbrž ostal prav kolektiv The Black Dog, dasiravno je tudi trojec svojo glasbo namestil v upočasnjeno, downtempo formo, bolj kot plesišču namenjeno predvsem post-partyevskemu streznjevanju. Plošča ‘Spanners’ je zbirka skladb, ki izvrstno zajame in v samosvoj kontekst namesti elektronske trende iz sredine devetdesetih let. Na eni strani se spogleduje s plesiščem in na drugi z avantgardnimi vsebinami, ki pronicajo iz številnih intrignatnih zvočnih domislic in detajlov. Glavni presežek ponuja izvrsten občutek za pop senzibilnost, ki skladbe že ob prvem poslušanju vtisne v uho, kjer pa tudi po vztrajnem ponavljanju še vedno ohranijo začetno svežino. To pa je tisti element, ki ga v sodobni elektronski glasbi vse preveč pogrešamo. K sreči so tu albumi kot je ‘Spanners’, s katerimi lahko še vedno ubežimo tem razmeroma nezanimivim sodobnim (pop)elektronskim trendom in poiščemo veselje v zvočnih manevrih inovatorjev izpred petnajstih let.