Tit Podobnik recenzira vrnitev madžarske avant rock free jazz zasedbe Tudosok v domače okolje Menze pri koritu ... (v celoti!)
TUDOSOK, 20. 2. 2009; Menza pri Koritu- Metelkova mesto, Ljubljana
Po kar nekaj letih se je k nam vrnila v Budimpešti bazirajoča zasedba Tudosok. Gre za z vsemi žavbami namazan kolektiv, čigar številčnost se kdaj pa kdaj zna tudi spremeniti, tokrat pa so se nam v okviru kratke slovensko-hrvaški turneje predstavili kot trio. Njihova vrnitev v Menzo je v pričujoči klub zvabila kar nekaj poslušalcev, bend pa nas je obdaril z dobršno mero teatralnega funka-rocka ter šaljivega razdiranja altissimov.
Tudosok se na nekaterih ploščah često zatekajo k vsaj delnemu eksperimentiranju, raztegovanju vokala z efekti in tudi bolj umirjenim kompozicijam. Tokratni nastop pa se je napajal predvsem iz energičnega ritmiziranja boben-bas dvojca, čigar nabritost je s svojimi značilnimi špiki poudarjal frontman zasedbe doktor Bela Marias. Za svoje recitacije se doktor na območju bivše skupne države poslužuje srbohrvaščine, s katero je v petek vsaj navidez premontiral tudi utrinke kakšnih znanih bendov, kot sta denimo Električni Orgazam ali Bijelo Dugme. Da je bila mera polna, je skrbel z občasno izrazito pridigarsko pozo ter s srboritim mahanjem rok. Če k temu dodamo še nenehno rešetanje refrenov z visokimi registri njegovega altovskega saksofona in hardbopovske trobente, dobimo zanimiv medkulturni presek. Mojster besede in pihanja namreč obojega ne more početi hkrati, s čimer vsaj delno aludira tudi na Franka Zappo, saj slednji ob svojem petju in recitiranju skoraj nikoli ni brenkal. Tako so bile menjave vedno očitne in s tem toliko bolj reminiscentne.
Treba je poudariti rahlo enoznačnost forme komadov, ki se v svoji strukturi drug od drugega kaj dosti niso razlikovali. Večinoma so spočetka obljubljali ostro rockovsko naravo, potem v funky maniri lomili linijo in se največkrat ovili okoli ostrega saksofona. Vendar pa, če jih vzamemo le kot podlago pestremu, na trenutke improviziranemu besednjaku Bele Mariasa, kanček kritike nedvomno odpade. Vrstice in vzkliki kot sta »prijatelju, obut ču moje gumene čizme i jebat ču te njima u dupe« ali »nemoj, da si odsečeš kurac« so prežemale celoten nastop in s tem večino pozornosti usmerjale ravno k osrednji figuri benda. Vseeno pa ne gre spregledati utečenega ter izjemno efektivnega basiranja izpod prstov Endreia Davida. Njegova, z wahom in distorzijo podkrepeljena kroženja so nad suhimi bobni ustvarjala potrebno sočnost in sproščenost, brez katere bi Marias na odru bržkone le ostal preveč osamljen.
Nastop je zakrožil z neprepričljivim aplavzom izsiljen bis, ki pa mogoče niti ni bil potreben. Okoli ene ure dolgo pozibavanje in lovljenje izrečenega je bilo namreč povsem dovolj in je skozi podaljšek tako prešlo v rahlo monotonost. Mogoče gre to pripisati ne povsem naelektrenemu vzdušju ali pa preprosto nezadostnemu odzivu publike. Kakorkoli že, s predvidenim delom koncerta so Tudosok prikazali všečen konglomerat tako tonskih, kot besednih izrazov, s slednjimi pa so vsaj tisto, jugonostalgije željno občinstvo znali tudi dodobra zabavati. In v skladu s tem se je začelo tudi postkoncertno dogajanje, saj so ga smelo obeležile tekstovne domislice Braneta Bitenca.
V Menzi je bil Tit Podobnik.
Komentarji
komentiraj >>