Ponedeljek, 23. 2. 2009
Tit Podobnik
Tit Podobnik recenzira zadnjo izdatno dozo sodobnega jazza skandinavske zasedbe Atomic ... (v celoti!)
* V isti sapi z Atomic zelo pogosto ali pa kar na vsakem koraku odzvanja ime Kena Vandermarka. Skupne turneje zasedbe slednjega in smetane jazzistov iz Skandinavije niso nič novega, vez pa dodatno utrjujejo še s parcialnim projektom Schooldays in do neke mere s Territory Band. V tem kontekstu potem nastane tudi kakšen obsežen koncertni posnetek, nemalokrat razširjen prek dveh ali celo treh ploščkov. To so nenazadnje z The Bikini Tapes umetelno povzeli Atomic kar sami, tokrat pa se čez tri nosilce zvoka razlega kombinacija njihovega lanskoletnega nastopa v Seattlu in studijskih posnetkov z leta prej. Tako smo skozi dve uri in pol priča poglobljenemu ter izčrpnemu vpogledu v atomično preobrazbo arhetipskih jazzovskih smernic.
Stilistična vprašanja v do sedaj izdanih delih Atomic se ne sprašujejo toliko, ali lahko, temveč predvsem, kaj sledi. S svojim odločnim doprinosom k dialektiki med kompozicijo in improvizirano glasbo - z manjšim poudarkom na slednji - so se izkazali že prej, plošča Retrograde pa to še dodatno zaokrožuje. Izdaja tako obsežnega materiala je dandanes sicer nedvomno pogumno dejanje, vendar pa je specifika jazzovske publike takšna, da tovrstne anomalije prej pozdravlja kot zavrača. In prav je tako, saj primež pričujočega albuma ne popusti zlahka.
Z izjemo bobnarja Paala Nilssna-Lova in z izdatnim vložkom pihalca Fredrika Ljungkvista ter pianista Havarda Wiika, je pisanje skladb domena vseh članov zasedbe. To botruje avtorsko uravnoteženemu izdelku, ki se ne boji očitkov preteklih obdobij, dovolj pogosto pa taiste očitke tudi pomete pod preprogo. Tako je okus po tradiciji sicer prisoten, a ne podleže njeni idiosinkraziji. Krmiljenje med umirjenimi disonančnimi pasažami in vihravimi ritmičnimi eskapadami bi v nekem smislu, kot že ime namiguje, znalo biti retrogradno, vendar v svoji domačnosti deluje sveže. Četudi Paal Nilssen-Love kot skladatelj ni naveden, zna ravno njegovo, mestoma tudi za repeticijo dojemljivo bobnanje, to svežino hraniti. Seveda je v tako uveljavljenem kolektivu nesmiselno izpostavljati posameznike, a ravno zgoraj omenjeni se izkaže za trdno vez med brstenjem idej vseh ostalih članov. To še najlepše ponazarjajo povsem osvobojeni momenti, v katerih kolektiv vedno znova odkrije neko rdečo nit, ki jo potem spelje do konca komada. Solističnih manevrov ne manjka, kvintet pa ima to zmožnost, da jih nenehno povzdiguje in umirja, s čimer je število instrumentov vedno na dlani. Opominjanje na prisotnost vseh je tako skozi kompozicije več kot očitno in zdi se, da medsebojno oplajanje tudi proti koncu drugega ploščka ne pojenja.
Presežni termini, kot je najboljše, mogoče za glasbo niso najbolj primerni, lahko pa rečemo, da Atomic sodijo med najbolj energične in eksplozivne skupine skandinavskega jazza. Vendar pa med sprehajanji po znanih idiomih znajo uveljaviti tudi svoj jezik. In prav nič ne čudi njihovo tesno prijateljstvo z ideologijo Kena Vandermarka, saj jih druži ravno prej omenjena težnja po stapljanju ter intenzivnem dialogu med muzicirajočimi posamezniki. Jutrišnji koncert zasedb Atomic in Vandermark 5 v Klubu Cankarjevega Doma bi tako s svojim zaključkom prejšnjo tezo znal vsaj malo podpreti, če že ne v celoti zajeti.
pripravil Tit Podobnik
Komentarji
komentiraj >>