Torek, 24. 2. 2009
goran
Goran Kompoš recenzira novo ploščo Uweja Schmidta, tokrat pod okriljem imena Atom tm ... (v celoti!)
* Med elektronskimi novitetami, ki jih pokrijemo v tem terminu se je v zadnjih dveh letih nabrala kopica albumov, založenih pri izvrstni nemški založbi Raster – Noton. In če smo pri zadnjih nekaj naslovih iz njihovega kataloga ugotavljali, da se morda že nekoliko preveč zapirajo v lastne okvirje, je plošča ‘Liedgut’ vse prej kaj drugega kot tipičen glasnik njihove recentne estetike. Na nek način pravzaprav kar pričakovano, saj gre za prvi Atom TMov album objavljen pri tej založbi. S kirurško natančnostjo sestavljena zvočna slika sicer povsem zadosti visokim Raster – Notonovim standardom, a med tem, ko se večina tamkajšnjih producentov pogosto zateka v klinično zvočnost, se Atom TM z albumom ‘Liedgut’ ozre po mnogo bolj romantičnih vsebinah.
Za psevdonimom Atom TM anonimnost išče cenjeni in superproduktivni nemški producent Uwe Schmidt. Poznamo ga pod več kot štirideset različnimi psevdonimi, polega tega pa tudi kot člana več kot dvajsetih formacij, zato na tem mestu omenimo le nekaj tistih njegovih najbolj prepoznavnih alter egov. Najširše znan je pod imenoma Señor Coconut in Atom Heart, velike pozornosti pa je bil deležen tudi njegov projekt z Burntom Friedmanom, Flanger. Ob skoraj rednem izidu vsaj ene plošče mesečno, je Schmidtovovo estetiko praktično nemogoče postaviti na nek skupni imenovalec, še toliko bolj ker je osnovna premisa njegovega početja močno zasidrana v eksperimentiranju.Vendar pa kljub temu v njegovi glasbi opazimo nek post-techno vzorec, razpet med minimalistično, pogosto že redukcionistično obravnavo elektronskih prijemov, ter subtilnimi neojazzovskimi, funkovskimi in latinskimi vplivi. Schmidt se tovrstnih prečenj sicer pogosto loti nadvse uspešno (kar potrdijo tudi številna naročila za remikse), vendar pa ta njegova ustvarjalna plodovitost na nek način zbija vrednost sama sebi. Ob poslušanju njegovih plošč se je pač težko izogniti občutku, da tega enkrat (oziroma stokrat) že nismo slišali.
Prav v luči tega razmišljanja je zato zanimiv album ‘Liedgut’, s katerim se Schmidt skoraj izključno osredotoči le na rafinirane elektronske linije in se tako precej odmakne od zanj značilne, bolj akustično nasičene estetike. Tudi tu elektronski minimalizem nekajkrat sicer izzveni v akustičnih vzgibih, vendar pa je ta meja med obema poloma po novem povsem nedoločljiva. Najbrž gre pač preprosto za to, da je Schmidt akustične zvoke z elektronsko manipulacijo razfragmentiral v izvorno nedoločljivo, in s tem že samo po sebi intrigantno formo. Tovrstno seciranje zvoka se običajno konča v klinični zvočni sliki, Schmidtu pa tu uspe zadržati izvorno toplino zvoka, ne da bi pri tem izpadel pretirano očarljiv ali celo osladen. Pravzaprav se zdi, da mu s ploščo ‘Liedgut’ uspe najti idealen kompromis med znanstveno zvedavostjo in poetično širino.
Glasba z novega albuma se od nedavne Schmidtove estetike oddalji še v enem detajlu. Če se je doslej pogosto oziral po latinskih vplivih (nenazadnje že trinajst let živi v Čilu), se z novo ploščo poda na sled svojih sonarodnjakov. Reminiscence do nemških elektronskih prvohodcev ni moč spregledati, dasiravno njihove ideje Schmidt tu prevede v samosvoj, sodoben kontekst. Ne ukvarja se z odkrivanjem povsem novih vsebin pač pa kondenzirane vplive preprosto prevede v sebi razumljiv jezik. In ta je lep, topel, razkošen v svoji zreduciranosti, predvsem pa osvežujoč. Kot »dobra pesem«.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>