Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Black Dog!!! (3164 bralcev)
Ponedeljek, 23. 2. 2009
goran



Goran Kompoš recenzira nastop britanskega, tokrat le dvojca Black Dog v ljubljanskem klubu K4 ... (v Celoti!)

Black Dog, 20. 2. '09; K4, Ljubljana

* V minuli petkovi noči je »Štirka« gostila legendaren techno/IDM kolektiv Black Dog, žal brez Black Doga. Edini preostali originalni član in ustanovitelj znamke The Black Dog, Ken Downie, je to pot namreč ostal doma in v klubski ogenj poslal svoja zadnja sodelavca Richarda in Martina Dusta. Kadrovska okrnjenost sicer najbrž ni bistveno vplivala na zvočni scenosled, bi pa Downiejeva prisotnost bržkone vplivala na samo atmosfero, saj kultnih figur zgodnje britanske IDM scene pač ne vidimo vsak dan. A kot rečeno, nas ta manko skozi prizmo glasbe najbrž ni prikrajšal za nič, sploh, ker je bratski dvojec Dust več kot očitno izvrstno usklajen v svojem početju, bistvenih posegov pa ne dovoljuje niti njun live setup z dvema laptopoma.

Ta je za razliko od njihovih DJ setov seveda napovedoval več avtorske glasbe, česar smo bili veseli predvsem privrženci estetike iz zlatega obdobja britanskih IDM muzik.

Takrat je Downie skupaj z Andyem Turnerjem in Edom Handleyem povil dva izvrstna, skozi detroitske prakse oplojena albuma, ki še danes veljata za dva izmed opaznejših izdelkov v miljeju, zbranem okrog zgodnjega Warpa. Po odhodu Turnerja in Handleya, ki sta sestavila dvojec Plaid, je Downie kariero najprej nadaljeval solistično, pozneje pa ponovno angažiral različne sodelavce, dokler ni v letu 2001 prišel v stik z bratoma Dust, s katerima sodeluje še danes. Njihov zadnji album ’Radio Scarecrow’ so pri DJ Magu sicer izbrali za album leta 2008, vendar pa se privržencem zgodnjih Black Dog vseeno močno kolca po vsebinah, ki jih je kolektiv predstavljal pred petnajstimi leti. Zakaj je temu tako, smo videli tudi v petkovem setu Richarda in Martina, v katerem sta se prepletali retro in sodobna techno linija.

Razgiban set je zanetil dva momenta, vredna premisleka. Na eni strani je bil to kontrast med starošolskim technom in njegovimi sodobnimi odvodi, na drugi pa skozi to isto delitev polarizirana publika. Če je bilo v začetku veliko “Štirkino” plesišče še razmeroma zapolnjeno, je ob koncu vztrajala le še kopica starejših fenov, ki so najbrž prišli obujat spomine na čas, ko je elektronska glasba krojila trende tako v podtalju kot v mainstreamu. Zakaj te starejše vsebine pri domači publiki vedno znova naletijo na zaprta ušesa mlajših častilcev sintetičnih zvokov, pa je vprašanje, na katerega bi najbrž težko dobili nek smotrn odgovor. Še težje, če ga parafraziramo v vprašanje, v čem je razmeroma stabilna, v suhoparen ritem potopljena repeticija, bolj zanimiva od strukturirane plesne pop estetike, ki tudi po petnajstih letih ne kaže nobenih znakov utrujenosti?

Ambientalen uvod v set je obetal zanimivo dinamiko, dasiravno se je že ob drugi skladbi pojavila bojazen, da bomo morebiti deležni le nedomišljenega vrtenja skladb iz Black Dogovega kataloga. Ta bojazen se je razblinila že v naslednjem trenutku, ko sta brata Dust vpregla svoja Abletona in skladbe starejšega datuma, z razstavljanjem in sestavljanjem izoblikovala v precej hitrejšo, posodobljeno formo. Spretno sta prepletala retro in sodobne elemente ter iskala nek plesni drive, ki sta ga nekajkrat - morda tudi nehote - podrla, a običajno spet hitro vrnila v plesne tirnice. Manj zanimiva sta bila v delih, kjer sta sledila sodobnim minimalističnim klubskim techno smernicam, v katerih sta povsem izgubila zvočno razgibanost, ki so jo ponujale starejše skladbe. Te so bile največkrat nameščene v trde techno poskočnice, vendar pa so - za razliko od sodobnih techno trendov – odpirale širok prostor za melodične komponente. Richard in Martin sta v skrbno odmerjenih dveh urah mestoma sicer zapadla tudi v monotonost, vendar pa je celosten vtis njunega seta pravzaprav presegel pričakovanja, saj je od zlatih časov Black Doga minilo že skoraj petnajst let. Kot dokaz, da sta resnično postregla z zanimivimi muzikami, pa seveda lahko razumemo tudi dodobra razredčeno plesišče.

Na svojih štirih kvadratnih metrih je ob Black Dogu poplesaval Goran Kompoš.



Komentarji
komentiraj >>