Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
sobota, 10. 05. 2003, ob 17.00 (6780 bralcev)
Četrtek, 8. 5. 2003
Katja



Majski Sektor Ž bo:
- raziskal, kaj bi pomenila umestitev Urada za enake možnosti v organizacijsko strukturo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve; predlagane spremembe bodo komentirale Tanja Salecl, namestnica direktorice Urada, Milica Antić in Vlasta Jalušič;
- predstavil pred nedavnim izdani zbornik o Splošnem ženskem društvu; o pomenu zbornika bo spregovorila Marta Verginella;
- in obeležil 60. obletnico medvojnih ženskih demonstracij v Ljubljani; na kratko jih bo predstavila Živa Vidmar.

SPLOŠNO ŽENSKO DRUŠTVO
Slovensko splošno žensko društvo je bilo napredno meščansko združenje. Ustanovljeno je bilo leta 1901 na pobudo trgovke Josipine Vidmar kot prvo slovensko feministično društvo. Leta 1923 se mu je kot drugo feministično društvo pridružila Alijansa feminističnih pokretov. Beseda splošno v imenu društva naj bi poudarila, da je namenjeno vsem Slovenkam ne glede na njihov poklic, kar je bila glede na prejšnja ženska združenja revolucionarna novost. Tako je imel na primer odbor društva leta 1919 v svojih vrstah učiteljice, uradnice, gospodinje, tobačno delavko, obrtnico in zdravnico. Glavni namen združenja je bil splošno in politično izobraževanje žensk. Med njegovimi aktivnostmi so bila poleg tečajev, kulturnih dogodkov in različnih feministično angažiranih akcij tudi predavanja. Enega prvih je že leta 1901 imela takrat 23-letna Zofka Kveder. Spregovorila je o emancipaciji žensk, saj je po izidu črtic Misterij žene leta 1900 veljala za pisateljico, ki je najbolje poznala življenje žensk tistega časa. Društvo, ki je z nastankom Kraljevine SHS moralo iz imena odstraniti pridevnik slovensko, je med letoma 1917 in 18 zbralo 200.000 podpisov za majniško deklaracijo za združitev Slovencev, Hrvatov in Srbov pod Habsburžani. Bilo je aktivno v mednarodnih ženskih organizacijah in se udeleževalo mednarodnih konferenc. Boj za splošno volilno pravico je bil konstanta njegovega delovanja. Leta 1931 so njegove članice na mestni magistrat naslovile predlog o imenovanju ulic po znanih ženskah. Ta je naletel na gluha ušesa. Neuspešno so se zavzemale tudi za nastavitev zdravnice za ženske, kožne in spolne bolezni. Uspešno pa so nasprotovale razširitvi srbskega dednega prava na celotno Jugoslavijo. Po tem pravu ženska ni mogla dedovati po možu, če je ta imel zakonitega naslednika. Eden njihovih pomembnih projektov je bila tudi knjižnica, ki je delovala 30 let, in je poleg leposlovja hranila bogato zbirko strokovne literature. Društvo se je od vsega začetka nameravalo širiti po Sloveniji. To idejo so članice začele uresničevati po prvi svetovni vojni, in sicer najprej v Mariboru, Celju in Novem mestu, nato še na Ptuju, v Gorici in Trbovljah. Nekatere podružnice se niso dolgo obdržale. Med tistimi, ki niso odmrle, je bila najbolj aktivna mariborska. Leta 1945 je odbor Splošnega ženskega društva združenje razpustil. Društvo in dediščino njegovega delovanja je za časa socializma - pod katerim je partija leta 1953 razpustila tudi Antifašistično fronto žensk - prekrila tančica molka in pozabe, ker ni bilo le žensko, ampak tudi meščansko.

MINKA GOVEKAR
Minka Govekar je bila dolgoletna tajnica Splošnega ženskega društva, nekaj let pred njegovo razpustitvijo pa je postala tudi njegova predsednica. Veljala je za "dušo društva", za tisto osebo, ki je vodila slovenske ženske "iz ozkega obzorja v habsburških časih do svetovno razgledane feministke ter narodno in socialnozavedne jugoslovanske državljanke". Če je društvo navzven predstavljala njegova predsednica Franja Tavčar, je Minka Govekar opravila velik del nalog prvega slovenskega feminističnega združenja. Ta učiteljica in pisateljica, rojena leta 1874, po poroki ni skrbela le za družino, temveč je tudi prevajala leposlovje in pisala prispevke v ženske in druge časopise. V prispevkih se je osredotočala na žensko gibanje doma in po svetu, pisala pa je tudi o kulturi in književnosti, gospodinjstvu in otroški vzgoji. Kot članica Splošnega ženskega društva je sodelovala v številnih pobudah za enakopravnost žensk in z različnimi ženskimi društvi. V duhu združenja, ki je prečilo ideološke in stanovske meje, je Minka Govekar, sicer liberalno usmerjena feministka, vzpostavila tesnejše stike s socialistkami, ni pa zavračala niti sodelovanja s komunistkami. Feminizem, za katerega jo je navdušil njen mož Fran Govekar, je razumela kot socialno gibanje. V osvoboditvi žensk iz tedanje brezpravnosti je videla velik kulturni napredek. Kot za veliko njenih tovarišic je bila zanjo izobrazba ključ do socialnih in političnih pravic. Zato je med drugim predavala na zborovanjih in tečajih doma in v tujini ter sestavila program za polurne tedenske radijske oddaje o ženskem vprašanju. Po besedah kolegice Pavle Hočevar je bila prav Minka Govekar tista, ki je najprej spoznala "da bi se morale tudi Slovenke zanimati za ženske politične pravice". Ob 25-letnici društva je uredila zbornik Slovenska žena, ki je še danes dragocen vir za preučevanje zgodovine žensk na Slovenskem. Minka Govekar je umrla leta 1950. Po drugi svetovni vojni je z grenkim priokusom ugotavljala, da so predvojna ženska društva, ki niso sodila v koncept komunistične partije, utonila v pozabo. Zavedala se je, da delo omenjenih društev ni končano. Tako je eno leto pred smrtjo prihajajočim feministkam za popotnico izročila "orno zemljo", ki naj jo one, mlajše generacije, zorjejo, posejejo in spremenijo v "plodne njive". (po člankih v zborniku o Slovenskem ženskem društvu)

ŽIVA VIDMAR: 60 LET OD ŽENSKIH DEMONSTRACIJ

Bila je zima 1942. Ljubljana je bila obdana z bodečo žico, razdeljena s španskimi jezdeci, ki so imeli odprte prehode le za tramvaj, na pločnikih pa prehode za otroške vozičke. In bile so božične racije. Italijani so z belogardisti prečesavali domove, zapirali moške … jih pošiljali v internacijo, streljali kot talce. Ženske so po novem letu začele hoditi pred ljubljanske zapore, prosile, da izpustijo moške, da jih ne streljajo, in prosile, da interniranim moškim lahko pošiljajo pakete – vse zaman.
To žensko srečevanje pred zapori je sprožilo najprej spontano akcijo neorganiziranih protestov konec januarja in morda še v februarju, nato pa dobro organizirano akcijo od 21. aprila 1943 naprej. 15. februarja niso prosile za svoje moške okupatorja, prosile so za pomoč pri cerkvenih očetih na Pogačarjevem trgu. 21. aprila 1943, bila je sreda, so se zbrale pred Kazino v Zvezdi, pred okupatorjem. Ni jih bilo veliko, bile pa so vztrajne in so si obljubile: »Vidimo se naslednjo sredo!« (1. ženski spomenik po Plečnikovem načrtu). Vsako sredo so neopazne organizatorke zbrale več žensk in končno so 12. maja 1943 odkorakale iz Zvezde pred vladno palačo na Erjavčevo in zahtevale human odnos okupatorja do njihovih mož in moških. Okupator je licemerno prevzel peticijo, hkrati pa kot ponavadi izvajal nad ženskami represalije. (2. ženski spomenik po načrtu arhitekta Eda Ravnikarja). Za zaprte moške in ženske, ki so zahtevale osnovne človekove pravice, ni bilo nobenih sprememb: okupator se zanje ni zmenil. – Potem pa so zavezniki prišli v Italijo, ampak za zaprte moške iz Slovenije in ženske, ki so zahtevale osnovne človekove pravice, ni bilo nobenih sprememb: okupator se zanje spet ni zmenil. Zato so se ženske 21. junija 1943 spet zbrale pred vladno palačo in zahtevale pravico za svoje moške – razgnali so jih z vodo iz gasilskih brizgalk. Pa so se spomnile na cerkvene očete in odšle pred magistrat, da bi ponovno prosile za milost pri cerkveni oblasti (2. ter 3. ženski spomenik po spremenjenem Ravnikarjevem načrtu). Do stolnice niso prišle, ker so jih spet razgnali z vodo … 25. julija pade v Italiji fašistična vlada in ženske v Ljubljani so spet organizirale demonstracije 1. avgusta 1943 in te demonstracije so imele večjo težo predvsem zaradi večje številčnosti in zato, ker se je teh demonstracij udeležilo tudi več moških (4. ženski spomenik pred sodno palačo na Čufarjevi ulici).
Tak je bil scenarij prvih, zadnjih in edinstvenih (ne samo v Evropi!) ženskih demonstracij pod okupatorjem v 2. svetovni vojni. In kakšen je spomin nanje?
Zamolčan – pa tudi izbrisan!
Zamolčan je bil preprosto zato, ker je bilo to samó žensko gibanje, ki pa na splošno, ne samo v zgodovinski znanosti, nima nobene teže. Obrazi iz zgodovine in zgodovinskih kronik so samo moški. Če so bojevniki iz NOB priznavali svoje sobojevnice v socialističnih časih, potem je ženski boj samostojna Slovenija ne samo marginarizirala, ampak je želela nanj enostavno pozabiti, ker je žensko gibanje moteče v organiziranju nove države v izključni pristojnosti moške oblasti in boja za moško oblast.
Ne samo izbrisan, tudi zlorabljan! Scenarij ženskih demonstracij in ženskega gibanja nasploh je zradiran v mišljenju desničarskih političnih krogov. Izbrisan je moral biti iz spomina najprej pri Rimskokatoliški cerkvi, ki ima poseben, ne samo desničarski, odnos do žensk. Levičarski politični krogi pa si žensko gibanje pač prikrajajo po svoje: kadar ženske rabijo, jih bodo izkoristili, kadar jih ne rabijo, jih bodo pozabili ali odrinili na stran. Zato je podoba ženskih demonstracij najprej močno izkrivljena, nato pa politično zlorabljena. Ženske demonstracije so najprej stigmatizirali z antiafežejevstvom: ah, tiste ženske … nato pa s pikolovskimi: jasno vam mora biti naše (moško) mnenje in včdenje o dogajanju o tem času. (Ah, saj žensk ni bilo toliko, kolikor se o njih govori. Pa sploh niso stale prav tam, kjer so danes njihova obeležja…) Odstranjeni spomenik pred stolnico, ki je bil postavljen 1953., je bil postavljen tam kot zloraba ženskega gibanja za opomin cerkveni oblasti, proti kateri je prav tedaj oblast na Slovenskem odprla široko akcijo (zapirala je zasebne cerkvene ustanove, vodila fronto proti RKC itd.). Odstranjen pa je bil zaradi nevednosti: katoliški dostojanstveniki niso vedeli, da je eden od štirih …
In kaj v resnici pomenijo ženske demonstracije izpred 60. let? Najprej opozorilo, da so bile na Slovenskem posebno pogumne ženske, ki so imele pogum in voljo pokazati svetu, da se mu ne bodo prepustile kot žrtvene ovce. Potem pa: - da so samostojne v političnem odločanju; - da o svojem življenju in življenju bližnjih tudi same odločajo; - da si ne dovolijo nobenega patronatstva nad svojim odločanjem.
Vse to si morajo vtisniti v svoje razmišljanje tako civilne kot tudi cerkvene oblasti.



Komentarji
komentiraj >>