Sreda, 25. 2. 2009
bruc
Verjetno ne boste presenečeni, če vam povem, kateri album si zadnji teden neprestano predvajam? To so seveda Black Lips in njihov že peti studijski izdelek. Vsake dve leti nas neprilagojeni kvartet iz Atlante prijetno preseneti s svežim studijskim albumom. Pred dvema letoma so navdušili s slavljenim albumom Good Bad Not Evil, tokrat svojo darežljivost nadgrajujejo. (v celoti!)
* Verjetno ne boste presenečeni, če vam povem, kateri album si zadnji teden neprestano predvajam? To so seveda Black Lips in njihov že peti studijski izdelek. Vsake dve leti nas neprilagojeni kvartet iz Atlante prijetno preseneti s svežim studijskim albumom. Pred dvema letoma so navdušili s slavljenim albumom »Good Bad Not Evil«, tokrat svojo darežljivost nadgrajujejo in to ponovno za založbo Vice Records. Očitno se Black Lips pod okriljem te dokaj prodorne založbe počutijo zelo dobro, saj jim kreativnosti ne primanjkuje, nasprotno, njihova zvočna zgodba je čedalje bolj izpopolnjena.
S svojim zadnjim glasbenim podvigom se še bolj kot na »Good Bad Not Evil« podajajo v zvočno barvitost šestdesetih let. Medtem ko so na svojem preteklem albumu ostajali v stiku s punk rockersko dušo, hkrati iskali kontakt z bolj domišljenimi pop šablonami in se previdno spustili v zono psihedelije ter pri nekaterih skladbah celo v poigravanje s country akordnimi variacijami, tokrat stavijo na čisto psihedilijo. To je temeljna značilnost izjemno zanimivega zadnjega albuma, ki zaradi vseh psihosoničnih učinkov do neke mere deluje že skorajda eksperimentalno. Psihedilija je tokrat resnično na preizkušnji na vseh zvočnih nivojih. To je značilno tako za način uporabe kitarskih ritmičnih prijemov, kot kitarskih solističnih izlivov, ki predirljivo in hkrati odmevajoče razprostirajo zvočno širino skladb. Basovske linije so izjemno doneče, na trenutke – kot je to v primeru skladbe »Elijah« - skoraj že pretirano dominantne. Bujni zvočni efekti, številni predirljivi vzkliki celotne zasedbe še obogatijo psihedelično nabitost celotnega konteksta. Vokalizacije, ki so pogosto večglasne ali vsaj bujno podložene z odmevajočimi, odtujenimi melodičnimi prepevanji, »eho« odmevi in vzkliki, so popolnoma odbite in delujejo, kot da bi prihajale iz najbolj podzemeljskih, temnih predelov sveta. Bobnarski pristop Joeja Bradleya ostaja rudimentaren, skorajda »crampsovski«, s to razliko, da je pričel na zadnjem albumu še veliko več uporabljati činele. V produkcijskem smislu je album najbolj dovršen v zbirki Black Lips.
Večina bendov na zbirkah Nuggets, ki predstavljajo svetovne zasedbe različnih psihedeličnih obdobij, se lahko mirno pokloni veličini in domiselnosti atlantske četverice. Ta četverica ima izjemen občutek za ritmiko in še izrazitejšega za melodiko. Spretno inkorporiranje »popoidnih« melodičnih struktur v brezkompromisno rockovsko strukturo je za Black Lips mala malica. Njihove skladbe takoj pritegnejo in zasvojijo poslušalčeva ušesa. Na albumu je kar nekaj izjemnih potencialnih hitov. Jaz stavim že na uvodno skladbo »Take My Heart« ali na prvi single z albuma »Starting Over«, da ne omenjamo izjemne melodične mojstrovine »Short Fuse«. Na albumu pravzaprav ni nezanimive skladbe. Vse se čudovito dopolnjuje in celota je presežno izpopolnjena. Fantje še vedno ostajajo zvesti predirljivemu sarkazmu in se znajo tako s svojim glasbenim slogom kot s svojimi besedili spontano pošaliti iz najbolj bizarnih situacij sodobnega sveta. To na primer dokazuje tudi skladba »I Saw God«, v kateri se hudomušna četverica odloči za samocenzuro. Ne bodite presenečeni, ko boste pri omenjeni skladbi slišali nekaj predirljivih piskov, ki so značilni za cenzuriranje zvočnih medijskih vsebin, to ni kakšna napaka CD-ja, temveč samocenzura teksta, za katero so se odločili Black Lips.
To zasedbo zaradi njihovega – upam, da ne bom nesramen – skorajda že avtentičnega zvoka, ne moremo več primerjati z drugimi bendi, niti iz preteklosti, niti v sedanjosti. Postali so povsem avtonomni in samosvoji. Pravzaprav, če dobro razmislimo, se to ni zgodilo šele z zadnjim albumom, temveč že davno nazaj, morda celo že v času prvenca za Bomp! Records. Vedno sem jim napovedoval svetlo prihodnost in veseli me, da so s svojim zadnjim albumom potrdili moja pričakovanja. Upam, da se kmalu vrnejo na koncertne odre v naši okolici, še lepše pa bi bilo, če bi jih videli kar v Ljubljani.
pripravil Brane Škerjanc
Komentarji
komentiraj >>