Tit Podobnik recenzira nastopa čikaško- skandinavske bratovščine dveh sodobnojazzovskih zasedb Vandermark 5 in Atomic ... (v celoti!)
The Vandermark 5 in Atomic, 24. 3. 2009; Klub Cankarjevega Doma, Ljubljana
* Lakota slovenskih jazzovskih navdušencev je glede na obisk včerajšnjega koncerta še kako močna. Sicer si še vedno dovoli izpustiti kak okusen obrok, a to je že razprava za kako drugo priložnost. Treba je namreč priznati, da sta zasedbi Vandermark 5 in Atomic med najvidnejšimi intepreti sodobnega jazza, in temu primeren je bil tudi odziv publike. Triurni nastop pa je le malokoga pustil ravnodušnega.
Uvod so začinili člani kolektiva Kena Vandermarka, s čigar produktivnostjo se v zadnjem času bržkone lahko meri le John Zorn. To ne pomeni vedno le dobrega, a Ken se je vsaj v zadnjem času loteval precej zanimivih projektov. Ob standardnih zasedbah se je denimo vedno znal dotakniti tudi Evropejcev, v zadnjem času predvsem Aba Baarsa in Wilberta De Joodeja, ki bo čez dva tedna prav tako gostoval v Klubu CD. Ob tem ne gre spregledati tudi močnega vpliva Petra Brotzmanna na chicaško sceno ter seveda Kenovih sodelovanj z Axlom Doernerjem in Matsom Gustafssonom. Vendar pa je odmerek teh izkušenj zelo skopo prikazan z Vandermark 5, saj se navkljub prisotnosti še enega podobno usmerjenega glasbenika, Freda Lonberga-Holma, zvok skupine bolj često zateka k ameriškim koreninam. Kakorkoli že, gre za, znotraj polja free-jazza in improvizirane glasbe, zelo prominentnega ustvarjalca, ki pa je včeraj v svojem dirigiranju ostal za odtenek preveč premočrten.
Že z uvodno kompozicijo so sicer člani zasedbe eksplozivno odvihrali v vrtinec tonov, s čimer poslušalcem ni bilo namenjeno nobeno pretirano uvajanje. Odrska prezenca skupine je v hipu zavzela hierarhično postavitev, v kateri je Ken prepoznavno usmerjal igranje ostalih članov. Slednje zna biti zanimivo po dokaj hitrem dognanju znakov, saj je tako podlaga dobila neko predvidljivost, ki so jo lahko slutili tudi poslušalci. Razkriti nameni z začetne skladbe so postali še bolj očitni kasneje po Rempisovi menjavi alta s tenorjem, s čimer smo v določenih trenutkih izkusili dva prepiha tenorjev hkrati. Sicer z njihovih ploščkov odzvanja ogromno ekspresije in kontroliranih izbruhov, a včeraj je nato vseeno prevladal vtis, da se jim malo mudi. Tudi mirne dele in nekatere povsem solistične vložke je dokaj kmalu prekinil Kenov znak, od koder je kolektiv nato drvel naprej. Smela raba efektov čelista Freda Lonberga-Holma je odigrano malo prizemljila, kar je ironično, saj je elektrika ponavadi prej fantasticirala kot približevala. Z njegove smeri se je tudi razvil eden redkih repetitivnih delov, s katerim se je glasba vsaj malo sprostila. O eminenci zasedbe ne gre dvomiti, a Kenove niti so včeraj ostale za spoznanje preveč zategnjene.
V drugem delu koncerta so na oder stopili člani skandinavskega neotradicionalnega kolektiva Atomic, ki smo jih na frekvencah Radia Študent lahko že spoznali. Gre za atomsko povzemanje jazzovskih prežitkov, katere znajo mestoma začiniti tudi z značilnim severnjaškim pridihom. Nastop je minil v znamenju njihovega zadnjega ploščka Retrograde, h kateremu so dodali še eno neposneto kompozicijo, ki pa od ostalega materiala ni kaj dosti odstopala.
Glasbo so znali Atomic subtilno približati občinstvu. S pritajeno doslednostjo je njihov izraz vedno bolj rasel, se polnil s tradicijo ter jo obračal in na koncu tudi izbruhnil. Distinkcija s prvim delom večera se je kazala tudi z večjo ohlapnostjo in posledično z večjim doprinosom vseh muzicirajočih h glasbi. Boben bas dvojec Ingebrigt Haker Flaten in Paal Nilssen-Love, ki sicer ritmizira tudi v triu The Thing z že omenjenim Gustafssonom, se je še enkrat znova izkazal za učinkovit. Njuna medigra je tudi ob najudarnejših pasažah delovala lahkotno, s čimer se je za ostale tri člane nenehno ustvarjal ogromen manevrski prostor. Slednjega je v največji meri izkoristil Fredrik Ljungkvist, ki je svoj tenor znal napraviti reminiscenten tudi nekaterim najbolj legendarnim izvajalcem. Njegova kompozicija, imenovana Papa, je namreč najlepše povzela celoten nastop, saj je vsebovala tako svobodnjaške prijeme kot udarno ter oprijemljivo temo. Atomic znajo pa s svojim igranjem zaplavati tudi čez lužo, saj jih trobenta Magnusa Brooja često približuje ravno ameriški tradiciji. Uravnoteženost zasedbe zaokroža umerjen klavirski doprinos Havarda Wiika, čigar skladbe večino soliranja prepuščajo ostalim članom. Z nepretencioznim vbodom je zasedba iz svojih idiomov znala iztisniti presežke ter s tem primerno nadgraditi studijske posnetke. Po tem nastopu prav nič torej ne čudi, da se radi zatekajo h koncertnim izdajam.
Zaključek večera je po krajšem premoru obeležila dirigirana skupinska improvizacija vseh desetih članov obeh kvintetov. Spoj dveh sorodnih muzik se je nagibal najprej k enim, nato drugim, a prednjačil je občutek, da niti še vedno usmerja Ken Vandermark. Fredrik Ljungkvist je njegovo dirigentstvo sicer uspešno parodiral, a s tem prej dokazal kot ovrgel prejšnjo trditev. Z nekaj lovljenji in mestoma neprepričljivimi poudarki pa so številčnost proti koncu znali izkoristiti ter po skupno skoraj tri ure dolgem koncertu uspeli pričarati nekaj magije kolektivnih improvizacij iz obdobja razcveta svobode izražanja.
Izdatno bero jazza je v Klubu vsrkaval Tit Podobnik.
Komentarji
komentiraj >>