Jutri, 26. februarja bomo obeležili 17 let od nezakonitega izbrisa 25.671 oseb iz Registra stalnega prebivališča Republike Slovenije. Toda kar nekaj stvari priča, da bo do splošnega razumevanja in dojemanja dejanskih posledic izbrisa, potrebnih še kar nekaj spominsko-opozorilnih manifestacij, kot je ta, ki se je bomo izbrisani in vsi, ki menimo, da je treba problem izbrisa rešiti v skladu z načeli enakosti in pravičnosti, udeležili jutri ob 13.00-ih na Prešernovem trgu v Ljubljani.
Jutri, 26. februarja bomo obeležili 17 let od nezakonitega izbrisa 25.671 oseb iz Registra stalnega prebivališča Republike Slovenije. Kako zelo nepravna država sicer je domača Republika, je samo po sebi razvidno iz tega, da se je z zločinom izbrisa in vsemi njegovimi posledicami na konkretna življenja posameznih izbrisanih ljudi, na katere je z več odločbami minula leta do sedaj pač neuspešno opozarjalo domače Ustavno sodišče, dejansko spopadla šele sedanja izvršna oblast, ki jo v zadevi poosebljata notranja ministrica Katarina Kresal in njen državni sekretar Goran Klemenčič. Toda kar nekaj stvari priča, da bo do splošnega razumevanja in dojemanja dejanskih posledic izbrisa, potrebnih še kar nekaj spominsko-opozorilnih manifestacij, kot je ta, ki se je bomo izbrisani in vsi, ki menimo, da je treba problem izbrisa rešiti v skladu z načeli enakosti in pravičnosti, udeležili jutri ob 13.00-ih na Prešernovem trgu v Ljubljani.
V domači družbi, parlamentarni politiki in celo sami sedanji izvršni oblasti na sploh zaenkrat širšega razumevanja za tegobe in posledice izbrisa pač še ni za zaznati. To v prvi vrsti pove že bežen pogled na forumaške srboriteže, ki svoj nacional-šovinistični gnev in razočaranje ter strah pred nastopajočo gospodarsko krizo znašajo pod članke, ki zadevajo problematiko izbrisa. Človeka je lahko povsem upravičeno tudi sram, če denimo na valovih kake od nacionalnih ali komercialnih radijskih postaj sliši glas domačega nacional-šovinističnega ljudstva, kateremu bi naj domnevno pripadal.
Toda če si že posamezno ljudstvo v posameznem zgodovinskem trenutku vedno izbere voditelje, kot si jih vsaj zasluži, če že ne potrebuje, ne navdihuje sicer niti smisel za simboliko, ki ga je ob obisku Mlade Slovenije v znak protesta proti izdajanju dopolnilnih odločb izbrisanim izkazala ministrica Katarina Kresal. Podmladku Nove Slovenije je namreč v zameno za simbolno prazno študentsko denarnico izročila izvod slovenske ustave, v katerega je lastnoročno zapisala besede Thomasa Jeffersona, da demokracija ni nič več kot diktatura množice, če lahko večina odvzame pravice manjšini. Prav po Ustavi bi naj namreč domača Republika, bila ne le pravna, pač pa tudi socialna država.
Zgovoren je sicer tudi vik in krik, ki ga po navodilih starejših strankarskih kolegov, te dni uprizarjajo podmladki domačih parlamentarnih strank, tako kot njihovi nestorji razdeljeni na opozicijsko in pozicijsko stališče do izbrisa. Ta priča, da gre še naprej predvsem za discipliniranje lastnega volilnega telesa in ne tudi za dejansko dojemanje vseh razsežnosti tega zločina. Da je sicer za zločin oziroma vsaj popolnoma nezakonito ravnanje domačih upravnih organov takrat 26. februarja 1992 tudi dejansko šlo, je sicer s stisnjenimi zobmi naposled le priznal tudi takratni notranji minister Igor Bavčar. Sedaj pač ne več ravno tako uspešen poslovnež je sicer zmogel povedati le, da je v zvezi z reševanjem statusa izbrisanih potrebno upoštevati odločbo Ustavnega sodišča, na druga vprašanja o umazanih podrobnostih izbrisa, pa ni želel odgovarjati.
Toda takšne besede ob izbrisu notranjega ministra Igorja Bavčarja lahko razumemo le kot, pa čeprav zgolj posredno, priznanje krivde oziroma vsaj nezakonitosti izbrisa. Torej tudi objektivne odgovornosti, ki jo bo, če sploh bo, mogoče enkrat pa le ugotavljalo domače pravosodje. Takisto bi bili za pravosodni pregon in obravnavo kakopak več kot primerni domači dežurni politikanti, ki še naprej brez sramu in dlake na jeziku ponavljajo laž, da izbrisa sploh ni bilo ter špekulirajo z višinami odškodnin, ki da bodo na finančna kolena spravila domač proračun in državo.
Toda zaenkrat si je populistični opozicijski gnev sedanja izvršna in zakonodajna oblast zaslužila zgolj z izdajanjem dopolnilnih odločb, s katerimi bo status za nazaj povrnjen zgolj tistim izbrisanim, ki so si ga v minulih 17 letih že uredili. Vse druge primere pa bo sedanja izvršna oblast reševala s posebnim zakonom, ki bo zagotovil individualno obravnavo vseh preostalih izbrisanih. To pa je pravzaprav že sumljivo podobno opozicijskim zahtevam, ki jih prav po papagajsko vsakemu, ki ga je le pripravljen poslušati, ponavlja denimo dežurni SDS agitpropovec Branko Grims.
Ob 17. obletnici izbrisa in jutrišnji spominski manifestaciji, ki bo v ospredje postavila spomin na 1300 preminulih, ki poprave te krivice in kaznovanja odgovornih za ta administrativni zločin, pač ne bo dočakala, tako lahko le ugotovimo vsaj dve stvari. Prvič da je posvetilo ministrice za notranje zadeve Katarine Kresal v izvod ustave za podmladek Nove Slovenije malo da ne preroško oziroma da tudi domača demokracija ni nič več kot pa le diktatura množice in nacional-šovinistične večine. In drugič, da se bomo, tako kot jutri 26. februarja ob 13.00 na Prešernovem trgu, predenj bo ta zločin dokončno popravljen in politični krivci zanj končno kaznovani, na ta dan s preživelimi izbrisanimi srečevali še kar nekaj let. Toda tako to gre.
ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s 17 obletnico izbrisa v zobeh poskrbel Tomaž Z.