Izredne razmere na Hrvaškem sem spoznal že kot otrok. Če sem natančnejši, je tedaj šlo za vojno stanje v vsej Jugoslaviji, in to davno pred začetkom devetdesetih. Bilo je leta 1972, ko sta nad vse nas privršali kar dve ujmi. Kot se lepo reče, težave pridejo v paketu. Prvi udarec je bil že marca, ko so v Beogradu odkrili epidemijo črnih koz. Zadevo je, kakor znano, kasneje epohalno obdelal Goran Marković v svojem filmu Variola Vera. Država je bila v izrednem stanju, vsi smo se morali na hitro cepiti...
Izredne razmere na Hrvaškem sem spoznal že kot otrok. Če sem natančnejši, je tedaj šlo za vojno stanje v vsej Jugoslaviji, in to davno pred začetkom devetdesetih. Bilo je leta 1972, ko sta nad vse nas privršali kar dve ujmi. Kot se lepo reče, težave pridejo v paketu. Prvi udarec je bil že marca, ko so v Beogradu odkrili epidemijo črnih koz. Zadevo je, kakor znano, kasneje epohalno obdelal Goran Marković v svojem filmu Variola Vera. Država je bila v izrednem stanju, vsi smo se morali na hitro cepiti, za potovanje iz kraja v kraj po svoji širši domovini in drugod po svetu pa smo dobili lične rumeno-oranžne potne liste, ki jih je za nas, Jugoslovane, izdala Svetovna zdravstvena organizacija pri Združenih narodih. Še danes hranim ta posebni potni list, ki je veljal za čas epidemije črnih koz in ki sem bil nanj sila ponosen, saj je bil natisnjen v osmih svetovnih jezikih, med katerimi so bili tudi štirje jugoslovanski.
Kot rečeno, pa s črnimi kozami problemov leta 1972 ni bilo konec. Na začetku julija, ravno tedaj, ko smo se z rumeno-oranžnimi potnimi listi in drugo opremo odpeljali proti hrvaškemu oziroma skupnemu morju, se je to potovanje spremenilo v popotovanje. To pomeni, da je trajalo precej dlje, kot je bilo načrtovano. V državo SFRJ se je namreč iz avstrijske smeri v nekem tovornjaku vtihotapila desetnija skrajnih in zakrknjenih hrvaških nacionalistov oziroma ustaških teroristov, kot so radi rekli tedaj. Dobre tri mesece po udarcu z epidemijo črnih koz so ponosno jugoslovansko državo ogrozili še ustaši. Ravno ko smo se vozakali skoz brezmejno pokrajino, so razstrelili partizanski spomenik v bosenskem Bugojnu, se poskrili v hribe in načrtovali novih akcij proti socialistični samoupravni skupnosti bratskih narodov in narodnosti, delovnih ljudi, občanov in poštene inteligence. Lahko si predstavljate, kako je bilo na cesti. Kot desetletnemu otroku mi je vse skupaj sicer precej popestrilo vožnjo proti morju in nasploh počitnice, toda skoz vso Hrvaško, Bosno, Hercegovino in spet Hrvaško smo se morali ponekod ustavljati že na vsakih pet kilometrov.
Milica, posebna milica, specialna milica, vojska, posebna vojska, specialna vojska, občinski organi, republiški organi, zvezni organi, zdaj pa zdaj celo civilni kmetje na polju z brzostrelkami in, seveda, obvezna narodna zaščita v hecnih uniformah – strički, ki so bili videti obenem dobrodušni in mrkogledi in ki so oboroženi varovali mostove, hidroelektrarne in druga strateška mesta. In rumeno-oranžni potni listi, normalni rdeči potni listi, osebne izkaznice, druge legitimacije. V spominu mi je ostalo, da je imel oče k sreči s seboj izkaznico Zveznega društva novinarjev Jugoslavije, kar nam je precej pomagalo, nekateri so celo salutirali. Ja, kaj bi rekli: Novinar je bil tedaj, leta 1972 še zelo spoštovan in cenjen poklic.
Jugoslavija je leta 1972 uspešno, s skupno akcijo in herojskimi poročili – tako da je imel tudi mlad človek občutek, da je ključen del celote – premagala tako črne koze kakor ustaške teroriste. Vsaj zdelo se je, da jih je premagala. Ko sem se med krepčanjem vseh vrst nacionalizmov konec osemdesetih nazadnje spomnil na mučno in slavno leto 1972, sem si rekel, da jih ni zmogla.
Ko se spomnim na mučno in slavno leto 1972 danes, sredi psihološke vojne med Hrvaško in Slovenijo, se mi zdi še manj: Črne koze in teroristi vseh branž, barv in nacionalnosti so se lepo zaredili, in videti je, da zalegi ni konca. Še huje, po novem se sklicujejo tudi na demokratične pridobitve, človekove pravice in takšno. Če se omejim le na nesrečne domače kraje: Prav nič bi me ne motilo, če bi se tista Stranka slovenskega naroda, ki je izsilila zbiranje podpisov za referendum o hrvaškem vstopu v NATO, imenovala Nacionalsocialistična stranka Slovenije – potem bi človek vedel, pri čem je, morda začel z denacifikacijsko kampanjo in od ustavnega sodišča zahteval, da organizacijo skrajnežev prepove. Zakaj se, denimo, proslula Podobnikova brambovsko-bleferska druščina ne imenuje Klerofašistični zavod 25. junij? Saj celo zveni čisto ustrezno – fašisti so imeli zmerom radi nekakšne pomembne datume, le oglejte si kdaj pozorno imena ulic in trgov po Italiji ... Kdo je bil že tisti francoski filozof, ki se je razpisal o »prekrivanju imen«?
Organizator mainstream dogodkov v mestu Ljubljana se po novem lahko imenuje »kulturni aktivist«. Na novodobne pasti z neustreznimi poimenovanji ni imuno niti Ministrstvo za kulturo. Razglasilo je abolicijo za arheološke predmete, pri čemer med arheologijo trpa že vse od granat s soške fronte do včerajšnjih razglednic. Še malo, pa bo ogrožena moja stara zasebna zbirka vinilnih gramofonskih plošč – zahtevala jo bo država. Takšna omejevanja gredo zmerom lepo v prid fašizmom. Kaj je namreč osnoven atribut fašizma? Vsi, ki smo hodili v dobre marksistične šole, vemo, da so fašisti predvsem a) druščina, ki sproti legitimira samo sebe in si korigira zakonsko regulativo, in b) druščina, ki si na vse pretege trudi, da omejuje gibanje in zasebnost nič hudega slutečih sodržavljanov in sodržavljank. Ko je prišel na oblast Janez Janša, smo zapazili, da se je drhal razbohotila po cesti.
Ko ga je zamenjal Borut Pahor, pa samo še naivnež misli, da bo to drhal kdo preganjal. Nak, ostala bo. Pridružili pa se ji bodo novi in novi člani. Črne koze in ustaški teroristi niso bili nikdar iztrebljeni, le da se tostran meje imenujejo malce drugače: prašičja kuga in Matjaževa vojska. Prvi branik katolicizma pred ortodoksijo in islamom, torej Hrvaška, se gre vojno z zagovorniki kmetavzerskega katoliškega udobja. Če obe plemeni politikantov pogledamo z distance, so ravno za skupaj. Saj bodo res kmalu skupaj, s svojimi niansami nacionalizmov vred. Na Hrvaškem je namreč za priključitev k Natu osupljiv odstotek ljudi, bistveno več kot pred leti tukaj.
Današnji »Terminal« je spisal Miha Zadnikar.
Komentarji
komentiraj >>