Torek, 3. 3. 2009
juREm
Hamburški dvojec Piemont je pri založbi My Best Friend že zdavnaj poskrbel za serijo uspešnih malih plošč, tako da je bil že skrajni čas za njih dolgometražni izdelek. Kljub temu, da se na plošči Strange World Beyond nekaj od teh malih plošč ponovi, ne gre za zbirko svetlih trenutkov iz preteklosti, ampak dobro domišljen izdelek, ki je že skoraj konceptualne narave, vsekakor pa od začetka do konca konsistenten in ravno prav intenziven. (v celoti!)
* Techno muzike je bilo vedno več kot dovolj, še posebej na malih ploščah, ki se zadnja leta na policah trgovin in »download« portalov vrstijo z vrtoglavo hitrostjo. Pravzaprav moram priznati, da s technom, med vsemi glasbenimi zvrstmi, vztrajam daleč najdlje, saj vedno poskrbi za ravno pravi nivo motivacije in svežine, ki se pri ostalih zvrsteh čez leta pogosto izprazni. Tako se je zgodilo z bobnom in basom, pa inteligentnimi plesnimi muzikami in verjetno še s številnimi izumi novodobne elektronike. Techno po drugi strani, pa se vedno znova prerodi in na novo razmišlja o svojih temeljih, ki so očitno zasnovani na brezčasnih predpostavkah. Ugotovimo pač, da je najbolj preprosti ritem, ki deluje neposredno na naše telo, najbolj učinkovit in primordialen, zato se s technom in njegovimi nasledniki tudi najlažje soočamo.
Upam, da te vrstice ne bodo delovale kot hvalospev najljubšim žanrom, ampak prej kot razmislek, ki se mi je porajal ob poslušanju plošče Strange World Beyond, s katero se prav na sveže predstavlja Hamburški dvojec Piemont. Frederic Möring-Sack in Christian de Jonquieres po pravici povedano ne odkrivata nekih novih zvočnih obzorij, niti ne predstavljata tehnične perfekcije in filigranskega zvočnega dizajna. Sta pa zato naredila ploščo, pri kateri brez pomislekov stojim za vsakim posameznim komadom in je ravno dovolj konceptualna, da vsebuje tisto težko določljivo dodano ideološko vrednost, ki so jo nekoč vsebovale plošče kolektiva Drexciya ali pa projekti Jeffa Millsa in podobnih detroitskih mojstrov. Strange World Beyond je preprosto dobro poslušljiva od začetka do konca, saj predstavlja zelo moderen nemški techno izdelek, ki se kdaj pa kdaj spogleduje tudi s house muzikami, obenem pa se na trenutke poda tudi v abstraktnejše vode. Na srečo nikoli ne zaide v progresijo, tako da je zadeva še vedno pragmatična in pa najpomembnejše, uporabna v klubskih prostorih.
Načeloma je ideja za naslovom plošče Strange World Beyond portretiranje podvodnega sveta, kar pa v komadih ni ravno najbolj jasno nakazano. Verjetno je bil koncept zamišljen bolj kot vezna točka albuma, ki ga sestavlja tudi nekaj komadov, s katerimi sta Piemont polnila svoje pretekle male plošče. Teh je pri založbi My Best Friend sedaj že kar nekaj, saj sta začela z letom 2007 in stvar zabelila s ploščo, ki jo danes poslušamo v oddaji Tolpa bumov. My Best Friend je, toliko da pojasnimo okoliščine, polno ime založbe MBF, ki sicer spada pod okrilje naše omiljene združbe Traum Schallplatten, s tem da je matična Traum namenjena bolj raziskujočim projektom, MBF in Trapez, ki prav tako sodi v omenjeno španovijo, pa bolj plesnim izdelkom s konkretnimi ritmi in kdaj pa kdaj tudi odmevnimi klubskimi hiti. Tukaj sta bila udeležena tudi Piemont, saj sta Frederic in Christian že požela svojo dozo klubske slave, na albumu pa sta na srečo svoje konje brzdala z nanašanjem na koncept podmorskega življenje, ki plošče ne predstavlja le kot zbirke preteklih singlov in novonastalih kompozicij, ampak kot zaokroženo celoto. Tukaj kaže dvojcu Piemont iskreno čestitati za dobro roko pri sestavljanju albuma, ki na techno področju postavlja soliden standard, s katerim se ne širijo obzorja, ampak se podaja tehten razmislek o naravi tovrstnih muzik. Plošča, ki ni nič posebnega, je pa kot le redke konsistentna in od A do Ž deležna velikega navdušenja.
pripravil Jure Matičič
Komentarji
komentiraj >>