Goran Kompoš na m predstavlja kompozicijo Larsa Horntvetha, pihalca in vodjo zasedbe Jaga Jazzist, ki jo je spisal za klasični orkester ... (v celoti!)
* Pred nedavnim smo na enem od predavanj v okviru Večerov sodobne glasbe, ki ga je soorganizirala skupina študentov kompozicije, lahko poslušali o tegobah, s katerimi se na akademiji srečujejo domači mladi ustvarjalci. Najbolj banalna, že kar bizarna težava je bržkone ta, da skladatelji preprosto ne uspejo dobiti instrumentalistov, ki bi njihova dela izvedli, v taki klimi pa je praktično vse prepuščeno iznajdljivosti posameznikov. Kako tovrstno ustvarjanje uspeva v manj ignorantskem miljeju, je lepo vidno v primeru situacije na Norveškem, od koder že nekaj let kot po tekočem traku prihajajo nove, zanimive muzike. Prednosti tega zdravega kreativnega okolja razkriva tudi primer Larsa Horntvetha, ki je dobil priložnost snemanja z Latvijskim narodnim simfoničnim orkestrom, kompozicijo ‘Kaleidoscopic’ pa je v lanskem avgustu ob pomoči Orkestra norveškega radia, izvedel tudi na festivalu Øya v Oslu.
Horntvetha prvenstveno poznamo kot osrednjega člana zanimive eksperimentalne zasedbe Jaga Jazzist. Kolektiv je znan po svojem širšemu občinstvu dostopnem prečenju jazzovskih in elektronskih vplivov, skozenj pa se je v petnajstih letih kalilo že skoraj trideset glasbenikov. Večino njih poznamo tudi iz številnih drugih formacij in Horntveth ni tu nobena izjema, v luči ploščka ‘Kaleidoscopic’ pa je zanimivo predvsem njegovo solistično ustvarjanje. Nastavke te kompozicije najdemo že na njegovem prvencu ‘Pooka’ iz leta 2004, katerega del je zaobjel tudi orkestrske aranžmaje, te pa je z novo ploščo sedaj še razširil. Novo delo je nastalo v tesnem sodelovanju z Latvijskim simfoničnim orkestrom, saj je Horntveth glasbo z usmerjanjem instrumentalistov sproti dograjeval in zaokrožil v rastočo, spreminjajočo se kompozicijo. Posamezne teme in ponavljajoči vzorci morda spominjajo na pristop Steva Reicha, vendar pa je glasba še vedno bliže estetiki zasedbe Jaga Jazzist. To pa je skozi prizmo približevanja sodobne kompozicije sredinski publiki, seveda hvalevredno početje.
Kot samouk se je Horntveth pisanja glasbe za večje orkestre naučil predvsem kot aranžer, vendar pa kompozicije ‘Kaleidoscopic’ sam ne razume kot poskusa v klasičnem komponiranju. Pravi, da je to prej klasična glasba za poslušalce, ki tako kot on prihajajo iz indie, jazzovskih in elektronskih muzik. Preprosto je napisal glasbo, ki si jo je želel slišati, s to razliko, da je dramski lok pač vpel v eno samo kompozicijo namesto v formo konvencionalnega albuma, kot je to počel doslej. Z odprtostjo do različnih vplivov se uspe izogniti predstavam o klasični kompoziciji in povije glasbo, razpeto med elektronsko in organsko govorico. Mejo med obema poloma praktično povsem zabriše in morda je tudi to eden zanimivejših momentov, ki ‘Kaleidoscopic’ kljub močni navezavi na sodobno kompozicijo, naredi razmeroma nepredvidljivo in predvsem samosvojo. Kontrast med intenzivnimi postavljanji vrhuncev in umirjenimi ambientalnimi deli je med drugim postavljalo štiriintrideset članov godalne sekcije, trije tolkalci, klarinetist, basovski pozavnist, pianist in harfist, kot instrumentalist pa je sodeloval tudi Horntveth, ki je prispeval akustično in električno kitaro ter oboo. Nedvomno gre za zelo zanimivo delo, sploh če vzamemo v zakup dejstvo, da je to šele avtorjev prvi pravi poskus sodelovanja z večjim orkestrom.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>