Splošne družbene razmere v domači Republiki se spreminjajo. Na to nas vsak novi dan črno na belem opozarja vse več stvari. Prav danes denimo je za v naslovu zastavljeno vprašanje poskrbel predsednik komisije za preprečevanje korupcije Drago Kos, ki je na dopoldanskem delu seje DZ navzočim v obraz zabrusil, da Slovenija postaja korupcijsko vse bolj ogrožena država. Toda ker ima, kot se rado reče, hudič rad mlade, to še zdaleč ni vse.
Splošne družbene razmere v domači Republiki se spreminjajo. Na to nas vsak novi dan črno na belem opozarja vse več stvari. Prav danes denimo je za v naslovu zastavljeno vprašanje poskrbel predsednik komisije za preprečevanje korupcije Drago Kos, ki res nikoli ni prikrival dejstva, da materija, zaradi katere je bila komisija, ki jo vodi, sploh ustanovljena, torej korupcija, v domovini vsekakor obstaja in ostaja. Kos je tako med predstavitvijo dela komisije v letu 2007 na dopoldanskem delu seje Državnega zbora navzočim poslancem in poslankam v obraz zabrusil, da zaradi aktivnega vzpostavljanja pogojev za razvoj sistemske korupcije, načrtnega rušenja sistema spremljanja premoženjskega stanja funkcionarjev in izmikanja nosilcev oblasti do odgovornosti, Slovenija postaja korupcijsko vse bolj ogrožena država. Toda ker ima, kot se rado reče, hudič rad mlade, to še zdaleč ni vse.
Da Slovenija postaja korupcijsko vse bolj ogrožena država, Drago Kos sicer utemeljuje predvsem s tem, da se število prijav protikorupcijski komisiji vsako leto veča, zaupanje prebivalstva v pristojne državne organe, zlasti policijo in tožilstvo, pa manjša. Na sicer v državi že dodobra razviti fenomen sistemske korupcije so iz protikorupcijske komisije opozorili na primeru 89.100 evrov, ki jih je njegova gnada, predsednik Danilo Tuerk, pognal za avion do Sarajeva in nazaj. Ta primer je sicer glave oziroma udobne in dobro plačane službe, v kateri na vsak evro očitno pač ni treba posebej gledati, že stal generalnega sekretarja urada predsednika republike, toda kaj, ko gre, kot že rečeno, zgolj za primer.
In medtem ko se celotna politična kasta te dni pospešeno ukvarja predvsem z aktualnim zunanjim sovragom, ki ogroža še nedoločene meje domovine, ta tudi v varnostnem smislu postaja vse bolj negotova država. Tudi vlada in koalicija Boruta Pahorja te dni posegata za to staro in tudi v Janševih časih preverjeno taktiko zunanjega sovraga. Toda medtem ko bi se naj vsi ukvarjali z domnevno obmejno aroganco in škodoželjnostjo sosednje Hrvaške, kot da ji vstopa v ne bodi ga treba NATO in EU ne onemogoča prav Slovenija, se v domovini godijo od same korupcije še nekoliko bolj strašljive reči.
Eden bolj zloveščih podatkov, pred katerim si pač le ne gre za zatiskati s plašnicami pokritih političnih oči, je podatek, s katerim so postregli iz Zavoda za zaposlovanje. Kljub vsem naporom, ki jih vlagajo v administrativne in birokratske ovire za čim nižje število uradno registriranih brezposelnih oseb, se to viša. Konec februarja je bilo na Zavodu prijavljenih že 77.182 uradno brezposelnih oseb, kar je za 16,5 odstotkov oziroma 10.943 oseb več kot konec prejšnjega leta. Možnosti zaposlitve pa ostajajo skromne, stanje na trgu dela pa se iz meseca v mesec poslabšuje, s stisnjenimi zobmi priznava tudi generalna direktorica Zavoda Marija Poglajen. Dodaja še, da lahko glede na napovedi gotovo pričakujemo, da bo uradno brezposelnih do konca leta že več kot 100.000 ljudi.
Če pa že vsa uradna državna politika te dni igra na to kilavo karto zunanjega sovraga v podobi sosednje države Hrvaške in malo da ne kolektivne krivde vseh njenih prebivalcev, ne presenečajo tudi drugi podatki, v katero smer se pod pezo socialne stiske obrača domovina. Če za kaj, pa je ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću že za čestitati za pokončno držo in skupno fronto z domačo islamsko skupnostjo proti pobudnikom zbiranja podpisov proti džamiji v Ljubljani. Glavni kovač cenenega političnega kapitala na račun podalpske islamofobije, Mihael Jarc, se je po pravico, ker mu ni dal soglasja za začetek zbiranja potrebnih 11.000 podpisov za ljubljanski referendum, obrnil celo na Upravno sodišče. To je tožniku sicer prisluhnilo in zadevo vrnilo v ponovno župansko odločanje. Tako je na potezi ponovno pravna služba MOL-a, osnovna in z ustavo republike določena človekova pravica do svobode vero- ali ne-vero-izpovedi pa stvar zakonsko proceduralnih preigravanj.
Ključni slovenski problem v prihodnje, če se je za še vsak tako mali košček pravice potrebno obrniti na že tako ali tako prenatrpana domača sodišča in preigravati pravno-proceduralne postopke, bo, da si bo drago odvetniško pomoč sploh lahko privoščilo vse manj ljudi. V času pokopane gospodarske rasti in razcveta, ki je za nami, je veljalo, da sta v sistemski prednosti ob politiki predvsem dva poklica – ekonomisti in pravniki. Tudi po novem, v tej recesiji, pa pravniki še naprej ostajajo sistemsko privilegirani. Namesto propadlih ekonomistov pa v ospredje stopajo policisti, zasebni varnostniki in podobni psi čuvaji obstoječega in razkrajajočega se sistema.
Manjše kot je zaupanje v posamezne veje korupcijsko-demokratične oblasti in večja kot je vsakdanja socialna in druga negotovost, večje je tudi število nujno potrebnih psov čuvajev. Kako pa se konkretno na to odziva domače narodovo telo? Hm. Sodeč denimo po podatkih Policijske uprave Murska Sobota se samoorganizira. Tamkajšnji policisti namreč poročajo, da so v zadnjih časih zasegli več deset kosov nezakonitega strelnega orožja s pripadajočo opremo.
Vse bolj vidna korupcija v državi in vse večja socialna stiska, ki je birokratsko mešetarjenje s številkami Zavoda za zaposlovanje ne bo omililo, saj golo dejstvo ostaja tudi siva brezposelnost ljudi, ki jih obstoječe kategorije pač ne zajemajo, bi vsako dobro vlado res moralo skrbeti. Toda da temu tudi na primeru Boruta Pahorja ni tako, kaže prav vse to silno ukvarjanje z zunanjim sovragom – dežurno krivko sosednjo Hrvaško. Če pa se naj narod namesto z lastnimi stiskami ukvarja s sosednjim sovragom in drugimi notranjimi sovražniki, potem pa je že iz zgodovine gotovo vsaj to, da pa se domači Republiki ne piše prav nič dobrega. Toda tako to gre.
ODPOVED: Tudi za tokratni, za poslušalce radia Marš pa premierni N-euro moment sem z retoričnim vprašanjem - Kakšna država postaja Slovenija? - v zobeh poskrbel Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>