V oddaji Razšijamo obzorja predstavljamo album Baresha v Švici živeče albanske pevke Eline Duni, ki smo jo ta torek slišali tudi na koncertu v Klubu Cankarjevega doma. Dunijeva na sugestiven in suveren način odeva tradicionalne pesmi v jazzovsko okolje, s tem, da se ne omejuje le na albanske pesmi, marveč poje tudi grške in bolgarske. Poleg tega pa se z enako veščino loteva francoskega šansona in v angleščini odpetih jazzovskih balad. (v celoti!)
* V oddaji Razširjamo obzorja vrtimo album Baresha v Švici živeče albanske pevke Eline Duni, ki smo jo ta torek slišali tudi na koncertu v Klubu Cankarjevega doma. Dunijeva na sugestiven in suveren način odeva tradicionalne pesmi v jazzovsko okolje, s tem, da se ne omejuje le na albanske pesmi, marveč poje tudi grške in bolgarske. Poleg tega se z enako veščino loteva francoskega šansona in v angleščini odpetih jazzovskih balad.
Njen pristop ni tipičen etno-jazz, pa ne samo zaradi širokega repertoarja, marveč tudi zato, ker v svoje interpretacije vnaša prvine vokalne improvizacije, denimo čebljanje, cmokanje in podobne tehnike. Poleg tega pa je enak poudarek kot na njenem vokalu tudi na pretanjeni igri spremljevalnega tria, ki Elinine pesmi zavzeto spremlja z modernistično jazzovsko glasbo, ki se sem ter tja dotika tudi eksperimentalne glasbe. V podlagi slišite tradicionalno grško pesem Yiati Den M'agapas, precej poskočno vižo, v kateri se lepo manifestira občutek spremljevalnih glasbenikov za balkanske ritme. Pomembno vlogo ima pianist Colin Vallon, ki poleg ritmiziranja skrbi za vmesna meandriranja na sledi avant-jazzovske tradicije. Sledil bo daljši blok pesmi, iz katerih bo razvidna tako eklektičnost Dunijeve in njenega kvarteta kakor tudi njeno poznavanje raznorodnih tradicij, ki jih vse interpretira z enako vnemo in poglobljenostjo.
Sposobnost Dunijeve, da se tako gibko in neobremenjeno prelevi iz občutljive šansonjerke v radoživo in navihano interpretko ljudskega izročila ter nazaj v melanholijo jazzovskih balad, je prav osupljivo. Tako njeno petje kot igranje spremljevalne trojice se ves čas spreminjata, upogibata in pneta, se raztezata od mikroskopsko odmerjenih komaj slišnih zvokcev do gromkih in udarnih pasaž. Dodatno nas ta postopek prepriča prav zato, ker si tako različni komadi na albumu sledijo, kot bi si bili bratje in sestre ne pa oddaljeni bratranci. Trije zadnji komadi, ki ste jih malo prej slišali, se namreč na albumu odvrtijo prav v takšnem sosledju.
Elina Duni, ki se je v Švico preselila še kot otrok ter je tam študirala klavir in jazzovsko petje, se nam s tem albumom – in tudi z nedavnim koncertom, ki je prinesel kanček več eksperimenta -, razkriva kot vez med različnimi pristopi in tradicijami, ki – tako je slišati iz njenega petja – še zdaleč niso tako nezdružljivi ali nekompatibilni. Pokaže tudi na sicer nam znano dejstvo, ki pa ga je v tem času nenehnih etničnih, ideoloških in političnih razdvajanj očitno treba ves čas ponavljati – da je namreč "dom tam, kjer je srce".
pripravil Mario Batelič
Komentarji
komentiraj >>