Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
XXX razlogov za porno, drugi del (4997 bralcev)
Ponedeljek, 9. 3. 2009
BarbaraInPia



V festivalskem smo lovili nekatere utrinke letošnjih Rdečih zor. Ti so sicer ostajali predvsem na Metelkovi, ostale lokacije so bolj samevale. S tem merim predvsem na Knjižnico Otona Župančiča na Kolodvoru, kjer je bila projekcija v izložbi že v zgodnjem petkovem popoldnevu izključena. So se morda bali odziva množice dijakov, ki so se takrat mudili na železniški postaji? Pornografija je kvarno gradivo za našo mladino, ni kaj.
V današnjem festivalskem terminu bomo lovili nekatere utrinke letošnjih Rdečih zor. Ti so sicer ostajali predvsem na Metelkovi, ostale lokacije so bolj samevale. S tem merim predvsem na Knjižnico Otona Župančiča na Kolodvoru, kjer je bila projekcija v izložbi že v zgodnjem petkovem popoldnevu izključena. So se morda bali odziva množice dijakov, ki so se takrat mudili na železniški postaji? Pornografija je kvarno gradivo za našo mladino, ni kaj.

Kakorkoli, knjižničar je moral preverit "a sploh še mamo tiste cd-je?". Pa tudi v Kapsuli sem si videe dve uri ogledovala sama v ljubem miru. Je razlog temu tema festivala, torej "trgovanje z belim blagom in pornografija" ki se vsaj zunaj Metelkove mesta ni uspela otresti označbe tabuja?

Festival tako kljub radiaciji queer žarkov po Ljubljani ni zmogel prebiti megle vsakdana, ki živi mimo tovrstnih vprašanj in jih ne problematizira. Ali k temu botrujejo majhna sredstva, konzervativna klima, ali mogoče družbeno netransformatoren in bolj samozadosten značaj festivala, puščamo na tem mestu odprto.

Razstavno mesto galerije Kapsula je bilo posvečeno prezentaciji videov, ki so tematizirali različne poglede na trgovino z belim blagom predvsem na dokumentarističen, ne toliko artističen način. Video o Prvem svetovnem kongresu seksualnih delavcev in Novega Parazitizma je zabeležil borbo prostitutk za pravice, nekatere udeleženke so enačile poklic seksualnega delavca z drugimi in si prizadevale tudi za pravico ženske da se zanj odloči.

Portret Marine avtorice Aprilije Lužar pa je predstavil osebno zgodbo v prostitucijo prisiljene ženske, ki je pokazal drugo plat medalje. Marina je kot psihično uničena priča šovinističnega moškega nasilja, njena zgodba je srhljivo izčiščen prikaz ženske kot popolnoma poobjektene figure, zastopala celo pozicijo proti legalizaciji prostitucije.

Poleg videa Catch/Snatch Deej Fabyc, ki vehementno komentira problematiko trgovine z belim blagom, je vztrajen konzument umetnosti lahko razbiral pozicijo ženskosti skozi dvourno vožnjo z vlakom, med katero je kamera beležila utipajoči vijoči se črti železniških tirov v videu Dube Samobolec I don't remember.

Intimna projekcija za osebnim računalnikom v knjižnici pa je skozi tri videe ironično izpraševala žensko erotičnost. Posebej simpatično je smisel ženskega lepotičenja prevpraševal video, v katerem se je mešalo zvarke in se jih nanašalo na žensko telo. Video Dube Samobolec je ironiziral vračevstvo in vraževerje z namenom polepšati žensko, hkrati pa je prikazal kako globoko je zakoreninjena ideja ženske kot objekta .

Vprašanje estetskosti in erotičnosti ženskih genitalij je obdelovala ameriška skupine Sub Rosa, ko je v medicinskem diskurzu razpravljala o kirurških estetskih posegih sramnih ustnic ob neerotičnih medicinskih odklonskih primerih. Posnetek performansa tandema Eclipse Venerin test pa je ob draženju moškega spolovila in naštevanju ženskih umetnic ene od performerk preverjal, kako seksi je slovenska ženska umetnost. Po odzivu oneja ubogoga moškega objekta ne preveč, no ja, morda pa je imel ubožec samo tremo pred javnim nastopom.

Če se od tu vrnemo v središče mesta rdečosti letošnjih Zor, torej na Metelkovo, moramo pokukati še v tamkajšnjo galerijo Alkatraz, kjer je razstavljala Slađana Mitrović. Perspektive njenih ležečih aktov z razkrečenimi nogami izstisnejo bistvo - vagino. Ogromna platna izpostavijo tako pogosto mistificirano in preko sramu skrivano žensko seksualnost in jo razkrijejo v vsej njeni veličini. Barva se včasih razlije preko površine in aktu onaniranja dodaja pridih feministične osvoboditve in hkrati še v mediju, ki je ponavadi rezerviran za bolj "vzvišene" tematike.

V četrtek pa smo se povzpeli nad Alkatraz v A-infoshop,kjer smo se z izraelsko novinarko, performerko, raziskovalko in tudi seksualno delavko Liad Kantorowitz lotili diskurzivne analize pornografskih filmov Bližnjega vzhoda, no večinoma izraelske produkcije. V orientalistično zvedavem duhu smo si ogledali kratke izseke pornofilmov skozi katere smo izvedeli, da izralsko družbo, pardon, moške izraelske aškenaze, rajca seveda ravno tisto kar je oddaljeno in prepovedano.

Tabuji izraelske družbe zadevajo obvezen vojaški nabor in samoumevnost militarizma, manjvrednost Palestincev (ter splošneje Arabcev) in Etiopijcev ter absurdno rigidnost ortodoksnih Židov. Te prepovedi so nadalje materializirane v spolnih fantazijah, ki jih pornoprodukcija producira. Npr. sadistično-voajerske oficirje; izraelske moške, ki fukajo in posiljujejo Etiopijke in Palestinke; Adama in Evo, ki med opicami seksata s kondomom ipd ipd. Liad je skozi natančno analizo pokazala kako nam je tisto kar nam je tuje hkrati najbližje. In kljub salvam smeha in čudenja se je vsa zabavnost končala, ko smo ugotovili da praktično nihče ne konzumira slovenske pornografije. Ali je temu tako zaradi pomakanja kvalitetne produkcije ali pa nas je groza spoznanja revnosti naših seksualnih fantazij je ostalo odprto. Neformalni del neformalne debate pa je ponudil odgovor v aktivaciji kake drzne ženske roke, morda take, ki bi v stilu kake domine prebičala Maxa Modica.

V petek zvečer pa je A-infoshop gostil Mary Kreutzer, vsestransko avstrijsko politologinjo, novinarko in borko za pravice azilantov in žensk. Predstavila je svojo knjigo Ženska roba: po sledeh sodobnega suženjstva iz Afrike v Evropo. Informativno nabit pogovor je osvetlil mnoštvo in prepletenost dejavnikov, ki so pri trgovanju z ljudmi v igri. Pomankanje primerne državne in evropske zakonodaje, brezbrižnost dobro informiranost klientov, večplastnost odnosa med zvodnico in njeno dolžnico, pritisk lokalnih vudu duhovnikov, SAP-ov prispevek k zmanjšanju življenjskega standarda v Nigeriji in posledični razmah trgovanja z ljudmi.

Vse našteto in še več po eni strani vodi v psihične zlome Nigerijk, ki takorekoč utelešajo marginaliziran in beden položaj Afrike v svetovni ekonomski strukturi. Po drugi strani pa se taiste ženske v večini primerov nimajo za žrtve situacije, v katero so bile nekje na sredi poti v boljše življenje prisiljene. Zares večplastna in temeljita analiza nam je dala vedeti, da poenostavljeno zakonsko reševanje, kjer se človekove pravice pogojuje s pristajanjem na vlogo nemočne žrtve, enostavno ne zajame mnoštva človeških izkustev in odnosov. Ter nadalje, predstavlja enostaven način neubadanja z lastno vpletenostjo v obstoječo situacijo.

V poznem sobotnem popoldnevu pa smo se napotili v Gromko na drugi del predvajanja alter pornografskih filmov. Na sporedu so bili trije celovečerni filmi, ki so se poigravali z dokumentarističnim filmskim jezikom. Najprej film Tonya Comstocka Ashley and Kisha: Finding the Right Fit, ki je tematiziral lezbično ljubezen in seksualnost. Nato queerovski Trans Entities – The Nasty Love of Papi and Wil v režiji Mortya Diamonda, ki je osvetlil seksualne igrice in ljubezenski odnos posameznikov, ki svojo identiteto opredeljujeta za 'trans entiteto'. Zaključili pa smo z odlomkom iz serije filmov Chemistry v režiji Tristan Taormino. Slednjega gre uvrstiti nekako v alterprodukcijo znotraj mainstreama, saj se je Tristan trudila zajeti seksualni odnos med porno igralci na pristnejši, manj od realnosti odmaknjen način.

Skupni imenovalec predvajanih filmov je približevanje igralcev gledalcu. Skozi dokumentaristično razkrivanje njihovih osebnosti in življenja postanejo njihove seksualne prakse samo eden od aspektov njihovih življenjskih izbir. Sadomazohistične perverznosti, ki vodijo do joka, ki zagotovo ni le izraz telesne bolečine, tako npr. ne zbujajo gneva in popolnega nerazumevanja. Temveč gledalca, ki je pripravljen razmišljati o mejah lastne seksualnosti, vzburijo in s tem zamajejo temelje njegove seksuale identitete in seksualnih praks.

Vsekakor smo po ogledu obžalovali, da smo zamudili prvi del predvajanaj porna, ki se je odvijal dan poprej, vendar lahko vse nadoknadimo s skokom na stran Rdečih zor. Pohvala gre predvsem odločitvi Rdečk, da izbrskajo kvalitetno alterporno produkcijo in s tem pokažejo, da feministični govori okoli seksualnosti in pornografije ne zajemajo samo konzervativnih in najbolj razvpitih pozivov k ukinitvi porna ali pa vsaj njegovi politični korektnosti. Nezadovoljstvo z –v prvi vsti- dolgočasno in enolično mainstream pornoprodukcijo očitno lahko vodi v produkcijo zanimivih, vzburljivih, provokativnih in vsakdanjim spolnim praksam bližjih pornofilmov.

Zvečer smo skočili še v Menzo na performansa Liad Kantorowitz in Noe Reshef. Prva je v brezsramno razgaljeni maniri preizpraševala možnosti političnega delovanja skozi razkrivanje sebe kot križišča številnih identitet. Od razkrečenega mednožja kurbe, ki je hkrati še novinarka, preko striptiza muslimanske ženske do rojevanja Izraelske zastave v bikiniju palestinskih barv, smo bili deležni prepletanja politično-vojnih in identiteno-seksualnih tematik. Liad je pokazala na identitetno prepletenost geografskih, zgodovinskih, spolnih, telesnih idr. določil in postavila akt preoblačenja za centralen politični moment.

Noe pa je skozi več izhodov tematizirala striptiz in ga pri tem do konca estetizirala. V njenem performansu je postal striptiz nekaj mučnega, akt slačenja pa mestoma že popolnoma odvečen, predvidljiv in celo nezaželjen. Estetska dovršenost in potujena, izumetničena prezenca, ki je pokazala, kako je vsak striptiz nekaj tujega za samo artistko in koliko pravzaprav zelo dobrega nastopa je ponavadi v takem showu. A njeno slačenje in oblačenje je še vedno želelo predvsem zapeljevati, umanjkal je kak recimo temu bolj subverziven moment.

Z Rdečkami sta zoreli Pia in Barbara


Komentarji
komentiraj >>