Čefurji ne čutijo ljubezni, ko se spregovori ali prikaže beseda Slovenija. Nekaj je hudo narobe, ko postane ljubezen osrednji moment demokracije. Če ne drugega so Čefurji raus! od tu naprej le najlepša zgodba o občutenju Ljubezni, ki jih je napisal slovenski kulturni in družbeni mainstream! I feel Love! Seveda! Čefurji raus!
Najprej naj razčistimo! Čefur je najbolj od vsega kategorija, ki zadeva stil, kulturno izobčitev in nima resnejše povezave z nacionalno pripadnostjo. Seveda je lažje biti čefur, če si iz bivše juge. Ampak - je ljubljanski župan čefur? Ni, navkljub močnemu naglasu! In seveda, ker zna nositi spodobne, drage obleke in se zna smejati v kamere! Ne enega, ne drugega čefurji ne znajo! Je poslovnež Akrapovič čefur? Kaj pa športnik Marko Milić in pisatelj Goran Vojnović? Morda so kdaj bili, vendar nič več! Namreč - čefurji niso poslovneži ali uspešni športniki, kaj šele pisatelji!
Samo dominantna kulturno-družbena perspektiva lahko proizvede nekaj takega kot je kategorija »čefur«. Biti »čefur« pomeni živeti na napačnem mestu, voziti neprave avtomobile, imeti nepravi stil oblačenja, poslušati nepravo glasbo in imeti nepravilen naglas. Čefur je zatorej najbolj pristen slovenski kulturno-družbeni izdelek, bolj od Avsenikov ali Laibachov ali narcis na Golici. V tej luči je ravno Slovenceljn ali Slovenček tisti družbeni zombi, ki proizvaja čefurje. In ni vrag, da ne bi z nekaj družbeno-kozmetičnimi popravki vsakega pristno izgledajočega Slovenca v nekaj urah preobrazili v avtentičnega čefurja. In le Bog bo lahko ločil svoje.
Ker se je dobra mera senzacionalnosti in teatralnosti okoli romana Gorana Vojnovića začela že z reakcijo slovenske policije in posredovanjem same ne-čefurske ministrice, je roman Čefurji raus! z dodatnim stampedom začel psovati tudi na odrskih deskah. Z dramatizacijo in režijo Marka Bulca ter glasbenim introm in outrom Zlatana Čordića – Zlatkota, je sredi prejšnjega tedna premierno zavzel tudi dvorano ljubljanskega gledališča Glej.
Prostor brez posebne scenske osvetljave ali glasbene kulise je napolnjevala energična igra Aleksandra Rajakovića – Saleta, kateremu so besede glavnega junaka Vojnovićevega romana pronicale v prav poslednje pore telesa. Brikolaž zgodb, življenjskih pripetljajev Markota Đorđića, prebivalca in pripadnika ljubljanskih Fužin, v burno energičnem monologu samoironično slika fužinsko sedanjost. V neprestanem menjavanju vlog se Sale iz zaskrbljene mame nenadoma prelevi v jeznega očeta, ki mu že naslednji hip prikima sin Marko, nakar se spet oglasi mama, a tej takoj odgovori oče...
Vrtinci kratkih replik, včasih le gest ali grimas so bili dovolj velik razlog za manjšo spremembo intonacije, simbolno zavihan ovratnik majice ali pa sključeno držo, ki humorno karikirajo protagoniste Markovih zgodb, začinjene z izbranim naborom kletvic in ostalega besedišča tako imenovane fužinščine.
Marko svoje življenje na hudomušen način razgali kot fužinsko-čefursko eksistenco in posledično trenutek resnice doleti vse, ki sestavljajo njegov vsakdan. Bistroumnim opazkam ne uide niti slovenska politika integracije imigrantov bivše SFRJ in njihove diskriminatorne medijske prezentacije niti enoličen vsakdan neuresničenih sanj priseljencev na Fužinah. Široki repertoar aktualno političnih vprašanj identitete, družbene pripadnosti, nacionalne in usahle socialne države za trenutek suspendira stigmatizirano ločevanje na Slovenčke in Čefurje. Kar v luči sedanjih kriznih dogodkov lahko beremo kot naslednje: Ja, vsi lahko postanemo neke vrste čefurji.
Razburkan ritem pričakovanj, razočaranj, veselja, žalosti in zabetonirane brezizhodnosti še najbolj spominja prav na spretno preigravanje, napad izza »leđa« in nepredvidljivost končnega rezultata – ritem fuzbala torej, baje čefurskega nacionalnega športa in razlog prvega identitetnega razkola mladega Marka. Nogomet kot kulturni šport in obenem simptomatični primer vsakdanje borbe in negotove prihodnosti.
Skoraj neprekinjen smeh prenabite dvorane je zgovoren dokaz, da se tako označeni ˝vzvišeni˝ Slovenčki z lahkoto sprostimo ob smešnicah stigmatizirano manjvrednih južnjakov, za kar sta Veso in Fata postala že klišeja. Zakaj pa se raje smejimo klišejskim šalam o čefurjih, pa je že druga zgodba. Dejstvo, da se ne moremo smejati tako lahkotno in od srca klišejskemu Janezu, ki denimo vsako nedeljo raje obsedeno pulira svoj avto, namesto da bi glancal in porival svojo frustrirano ženo, ima verjetno opravka s pomanjkanjem temeljnih osnov humorja in samoironije. Kulturna in nacionalna identiteta se vselej lažje formira na deformaciji Drugega. Razne Fate in Vesoti imajo večjo vrednost v formaciji nacionalne identitete kot pa državni simboli.
Več kot enourna igra brez prekinitve ne želi na prvo žogo polemizirati in soditi o težavni situaciji priseljencev na Fužinah. A kritičnost je implicitna nonšalantnemu diskurzu, kjer Markova čefurščina tvori paradoks lastni jezikovni vsebini, polni klišejskih nizov o veseljaških, neizobraženih, neperspektivnih čefurjev, ki se raje kot za znanjem podijo za žogo.
In kaj jim preostane drugega. Družbeno-kulturni mainstream jih je kategoriziral, getoiziral in po možnosti še izbrisal. Čefurji ne čutijo ljubezni, ko se spregovori ali prikaže beseda Slovenija. Ne morejo prepevati pesmi o ljubezni do prve ali druge domovine, saj nimajo ne ene ne druge. Marko postane v Bosni Janez, v Sloveniji nazaj čefur. Kdo se zmore integrirati v nekaj, kar te apriori zavrača? Nekaj je hudo narobe, ko postane ljubezen osrednji moment demokracije. Če ne drugega, so Čefurji raus! od tu naprej le najlepša zgodba o občutenju Ljubezni, ki jih je napisal slovenski kulturni in družbeni mainstream! I feel Love! Seveda! Čefurji raus!
Za občestvo vseh spolov sta videla in v prepiru spisala Anka in Igor
Komentarji
komentiraj >> Re: Čefurji raus! Ljubi jo ali zapusti jo!
Orlando! [10/03/2009]
Kar dobra recenzija, dejansko bolj všečna in izčrpna kot Delova!
odgovori >>
Re: Čefurji raus! Ljubi jo ali zapusti jo!
vizualka [11/03/2009]
pa mi smo resen medij!:)
odgovori >>