Strah je votel okrog ga pa nič ni, so govorili naši starši. V Kinu Dvor pravijo drugače. Na ogled nam namreč ponujajo celovečerno risanko, ki nam ima namen povedati resnico o naših strahovih. Čas je, da si pobrijemo sramne dlake, skočimo po tolsto liziko mavričnih barv in se na poskok podamo tja, kamor si nismo upali kot otroci. Brez luči in očetove robustne roke. Za kastrirani deški glas bo poskrbela tema v kateri bomo pozabili, da imamo jajca. Saj veste, barvice so hudičevo orodje.
Strah je votel, okrog ga pa nič ni, so govorili naši starši. V Kinodvoru pravijo drugače. Na ogled nam namreč ponujajo celovečerno risanko, ki nam ima namen povedati resnico o naših strahovih. Čas je, da si pobrijemo sramne dlake, skočimo po tolsto liziko mavričnih barv in se na poskok podamo tja, kamor si nismo upali kot otroci. Brez luči in očetove robustne roke. Za kastrirani deški glas bo poskrbela tema, v kateri bomo pozabili, da imamo jajca. Saj veste, barvice so hudičevo orodje.
Barvic avtorji animiranega filma Strahovi pred temo pač niso potrebovali, saj je v skladu s svojim poslanstvom srhljivosti podlegel črno-beli tehniki uprizoritve. Deloma gre za to kriviti tudi pretežno stripovske korenine v naboru razvpitih ustvarjalcev omenjenega filma, med katerimi se verjetno v uho poznavalca kaj hitro zatakne ime Charles Burns, ki slovi po slogu hladnih, robatih črno-belih risb, v katerih se skrivajo mračne zgodbe o izgubi, odtujenosti in travmah iz otroštva.
Konglomerat stravmatiziranih umetnikov stripovske groze je tako poskrbel, da se nad omenjenim animiranim filmom niso zgražale oči kritikov. Za samega mojstra mistične srhljivosti Guillerma del Tora, avtorja Favnovega labirinta in Sirotišnice, je bila stvar nadvse vznemirljiva in nepozabna. Tudi na tistih bolj ali malce manj poznanih festivalih filmske umetnosti je bil hvalospev dokaj usklajen in zakoličen kljub dejstvu, da je na krvavih kolih pristalo bore malo trupel in trohneče mrhovine.
V risanem celovečercu Strahovi pred temo smo tako priča petim strah nevzbujajočim zgodbam, ki vsaka na svoj način predstavljajo emancipacijo teme v človeški domišljiji. V prvi imamo fantka, zbiratelja žuželk, ki nabaše na fatalko ... tisto iz družine členonožcev. Na prvi pogled neškodljiv, bogomolki podoben mini-monstrun mu iz ujetništva nato pobegne. Stravmatizirana žuželka se mu maščuje in s škrtanjem ter škrebljanjem doživljenjsko krati njegov spanec. Fant res nima sreče, saj mu pot nato prekriža še primerek poljudne fatalnosti, človeška samica, ki postane neavtonomna gostiteljica parazitske bogomolke v stilu Kafkine metamorfoze. ´Double trouble´ za fanta se konča kakopak fatalno. Postane nepremična maternica, kokon za prihajajoči pošastni zarod.
V sledečih zgodbah se bojimo tudi duš umrlih samurajev, ki strašijo po gozdovih dežele vzhajajočega oziroma zahajajočega sonca. Nato imamo opravka še z močvirnim krokodilom iz okolice cerkve, ki se veselo hrani z božjim občestvom in še kakšno infantilno mračno, vselej lačno pogruntavščino. ´Bejžganosrat´.
Kar se tiče risbe, so strip-fantje pač talenti, a njihove animacije ne premorejo pikolovstva in dinamike japonskih animejev, s katerimi se momentalno spogledujejo. V oči bode tudi posiljena modernizacija risanih filmov, ki jih v post-produkciji pogosto moteče začinijo z različnimi računalniškimi efekti. Samozadostne sledi risarjevih potez tako večkrat kičasto valovijo ob imitaciji vode. Iz očitno dvodimenzionalne osnove animacij, liki vstopajo v kontrastna trodimenzionalna okolja in podobne lapsuse digitalizacije. Zaznati je tudi manko realističnega mesarstva, nagrizenih udov, padlih glav, brizgajoče krvi, raztrganih popkovin in ostalih izdelkov iz mesnice srhljivega žanra. Strahovito nezastrašujoče.
Če bi bili radi prestrašeni, vam ponovno svetujem, da si ogledate dnevna poročila. S svinčnikom ali dvema si lahko izvlečete čreva. Če si želite teme, pa ugasnite luč ... in naj drugi brcajo v njeno praznino.
v temo je za vas brcal Kal
Komentarji
komentiraj >>