Tit Podobnik recenzira nastop holandskih 'novodobnih swingašev', trio, ki ga sestavljajo pianist Michiel Braam, basist Wilbert de Joode in bobnar Michael Vatcher, ki so igrali v Klubu Cd ... (v celoti!)
Trio Braam/DeJoode/Vatcher, 10. 3. 2009; Klub Cankarjevega doma, Ljubljana
* Serialka Cankarjevih torkov se vedno bolj izkazuje za krvavo potrebno, saj kakšne druge kontinuirane ponudbe tovrstne muzike pri nas tako rekoč ni. Nastop tria Braam/DeJoode/Vatcher lahko označimo za bolj poetično-improvizatorsko edicijo cikla, ki pa je do neke mere spet ostal preslišan.
Ponovno smo bili namreč priča prekaljenim mojstrom svojih instrumentov, katerih prisotnost, kot kaže, ni vzbudila pretiranega zanimanja. In spet po krivici. Pianist Michiel Braam je gonilna sila enega bolj prominentnih velikih improvizatorskih orkestrov Bik Bent Braama. Poleg tega se udejstvuje še v številnih drugih projektih, kjer praviloma prevzema glavnino skladateljskih odgovornosti. Znan je tudi po tem, da iste skladbe rad preigrava z več različnimi kolektivi. Družbo mu skoraj vselej dela basist Wilbert DeJoode, ki je s fragmenti Braamovih večjih zasedb snemal tudi sam. Tako ga na posnetkih najdemo ob Abu Baarsu, Franku Gratkowskemu in nenazadnje Hanu Benninku ter Mishi Mengelbergu. Pri nas smo ga v družbi Hamida Drakea že lahko videli na Izzvenu 2003, kjer je bil tudi nosilec basovske delavnice. Ritmične zadolžitve v triu pripadajo Američanu Michaelu Vatcherju, ki od leta 1981 živi in dela na Nizozemskem. V svoji dolgoletni karieri se je v glavnem držal Michiela Braama, soočil pa se je med drugim s Tomom Coro in Johnom Zornom ter sodeloval pri The Ex, sicer letošnjih nastopajočih na festivalu Druga godba.
Trio letos praznuje dvajsetletnico svojega nastanka. Za to priložnost je Braam sestavil knjižico kompozicij, iz katerih zasedba na nastopih črpa osnovo za improviziranje. Na turneji so se jim na koncertih praviloma pridruževali tudi glasbeniki iz obiskane dežele, v Ljubljani pa je bila po Braamovih besedah poseben gost kar publika. In prav je tako, saj za povezovanje med prijetnimi melodijami, bluesovskimi pasažami ter podrto improvizacijo trio ne potrebuje dodatnih okrepitev.
Vsako skladbo so navadno začeli z opojno melodijo iz omenjene knjižice, od koder je nato stekla improvizacija. Od tu so ponekod odigrano zaključili ali pa kar sproti presedlali na naključno izbrano stran knjižice. Ležerna, mogoče celo hedonistična, narava njihovega improviziranja se je najbolj kazala ravno pri teh menjavah. Ob Braamovem listanju si je Wilbert namreč vzel ravno toliko časa, kolikor ga je za iskanje iste strani potreboval. Takrat se je ponavadi držal ene strune ter jo ob šelestenju listov izrabil zgolj kot tišjo perkusijo. Kilometrina tria pa je prišla na dan v primeru, ko je bila sledeča melodija v hipu prepoznana in se krajšemu ritmiziranju v prehod ni uspelo preriniti.
Dokaj dobro uglašenemu nastopu so uspeli uiti z nekaj podrtimi prebliski, med katerimi sta z idejami nedvomno prednjačila DeJoode in Vatcher. Slednji svojim bobnom že tako ni prizanašal, vendar je bilo njegovo nasilje prej latentno kot očitno. Neredko se je tako naslanjal na membrano, jo drgnil ali s prsti celo navlažil. Nekonvencionalno rabo je zaokrožal z iskanjem najrazličnejših zvenov stojal in zunanjih robov instrumenta, a ob tem vseskozi ohranjal ritem. DeJoode se je v to znal vklopiti ter ga po potrebi s tapkanjem po lesenem životu svojega instrumenta tudi nadomeščal. Vseeno je bil Braam na koncu tisti, ki je iz porezane linije dvignil groove in nakazal nekaj energičnih spojev tria. Zaradi neozvočenosti se je takrat v ospredju zopet znašel Vatcher, a intenzivnost znal prilagoditi dani situaciji.
S tematsko močnim bisom se je trio v duhu svojih dosedanjih ploščkov poslovil. Na slednjih z nekaj nepredvidljivo umeščenimi odstopanji pretežno harmonizira in razkomoteno podaja svoje bogato glasbeno znanje. In za nadgradnjo teh se je včerajšnji koncert nedvomno izkazal.
V Klubu je bil Tit Podobnik.
Komentarji
komentiraj >>