Naveličani ustaljenih holivudskih kinematskih kodov in estetskih rešitev, smo se v precej hlastnem pričakovanju udeležili Tedna sodobnega mehiškega filma v Cankarjevem domu. Ta je med šestim in dvanajstim marcem potekal v okviru Festivala »Viva Mehika - Mehiška kultura v živo«, na njem pa so organizatorji dali prednost mladi generaciji mehiških filmarjev ...
Naveličani ustaljenih holivudskih kinematskih kodov in estetskih rešitev, smo se v precej hlastnem pričakovanju udeležili Tedna sodobnega mehiškega filma v Cankarjevem domu. Ta je med šestim in dvanajstim marcem potekal v okviru Festivala »Viva Mehika - Mehiška kultura v živo«, na njem pa so organizatorji dali prednost mladi generaciji mehiških filmarjev.
Tako imenovani Novi mehiški film pač niso »le« Iñárritu, del Toro in Cuarón, sicer komercialno nadvse uspešni režiserji, ki jih je med drugim zasnubil celo Holivud. Poleg omenjenih »zlatih fantov«, ki so nedvomno pripomogli k temu, da se je o mehiški kinematografiji začelo ponovno relativno veliko govoriti, je v pričujočo filmsko renesanso potrebno šteti še vrsto drugih imen. In nekaj teh, vključno z enfant terriblom mehiške kinematografije, Carlosom Reygadasom, smo si lahko ogledali na omenjenem mini filmskem festivalu.
Če se izrazimo po filmsko: naše otroško pričakovanje mehiških filmskih sladic je z zbiranjem indicev o prihajajočem mini festivalu samo še naraščalo in tako odlično sovpadlo s pripovedno tehniko suspenza. Slednji seveda ni bil tako dramatičen kot pri gospodu Hitchcocku, se pa suspenz predirljive tesnobe vzpostavi v uvodnih kadrih Vargasove »Violine«. Ta temelji na gledalčevi mučni anticipaciji nadaljnjih prizorov groze, ki jih Vargas nadene obrazom civilnega prebivalstva. Nad slednjim se v fiktivni južnoameriški vasici, ki nesramežljivo spominja na Mehiko, izživlja vojska.
Zaradi črno-bele tehnike, v kateri je posnet film in izključene glasbe v offu, začetni prizori še dodatno pridobijo na dramatični ostrini. Predvsem pa Vargas s tem zariše ostro ločnico med vladanimi in vladajočimi. Skozi celoten film smo tako priča preigravanju motiva upora, ki se izteče v eno najlepše posnetih reprezentacij revolucionarne fenomenologije na filmskih platnih. Vendar pa orožje ni osrednji nosilec upora, temveč sta to ostareli violinist Don Plutarco in njegova iskrena glasba. Zavoljo človekoljubnosti je starec izrazit antipod krutemu vojaškemu režimu. Ángel Tavira pa je za ekranizacijo lika, ki spominja na figuro modrega Sokrata, dobil tudi nagrado v Cannesu leta 2006.
Ena od temeljnih karakteristik mlade generacije mehiških režiserjev je vztrajno prepletanje fiktivnega in dokumentarističnega dispozitiva. Razloge za močno izraženo dokumentaristično noto pa je bržčas potrebno iskati v dejstvu, da je veliko mladih mehiških režiserjev začelo prav z dokumentarci.
A drugi film mini festivala, »Puščava v duši«, je vendarle primer klasične filmske fikcije. Z inovativno uporabo animacijskih vložkov, mestoma širokega formata in igranja z osvetlitvijo, režiser Rodrigo Pla v presunljivi drami tematizira kierkegaardovski strah v odnosu oče – sin. Zgodbo namreč uokvirjata najmlajši sin in versko fanatični oče, ki po spletu nesrečnih okoliščin, v najbolj krvavem obdobju mehiške revolucije, pobegne z družino v puščavo. A ob iskanju izgubljene vere v Boga, oče pogubi svoje najbližje – ali kot v zaključnem prizoru, s citiranjem Nietzscheja, zaključi režiser: »Puščava raste in gorje tistemu, ki jo skriva v sebi.«
Če sta bila prva dva filma postavljena v ruralno okolje, se preostali štirje odvijajo v megapolisu glavnega mehiškega mesta. Na brezimnost posameznika v urbani džungli opozori Yulene Olaizola v dokumentarcu »Intimnosti med Shakespearjem in Victorjem Hugojem«. Nenavaden naslov filma je uglašen z osrednjim likom filma, preminulim Jorgejem Riossom. Skrivnostni shizofrenik in boemski umetnik, je bil nekdaj najemnik pri režiserkini babici na križišču dveh ulic znamenitih ustvarjalcev. Vendar pa enigmatična Jorejeva figura še po svoji smrti buri duhove. Le kdo neki je bil Jorge? Je bil morda on množični morilec, ki je na začetku devetdestih moril prostitutke? Režiserka se s kamero v roki odpravi poiskat resnico ter jo s spretno montažo in suspenzom tudi vizualizira. Pa vendar - ali ji lahko verjamemo ali pa gre zgolj za prikaz manipulativne izrazne moči filmskege medija?
Vse predstavljene filme odlikujejo čvrste zgodbe z odpritm koncem. Prav tako lahko v vseh zaznamo specifično mehiško katolištvo, za katerega je značilno čaščenje Marije in oplajanje s tamkajšnjimi lokalnimi božanstvi. Ostali dve veliki temi ogledanih filmov sta še iskanje osebne odrešitve ter tematika družine.
Družinska problematika je še najbolj izpostavljena v filmih »Bolj kot vse drugo na svetu« in »Želvja družina«. Pod prvega se je podpisal režiserski duo Becker in Solar, pod drugega pa Rubén Imaz. Če gre pri prvem filmu za samohranilko, ki si zaradi preteklih travm ne zna izbrati pravega partnerja, gre pri drugem za disfunkcionalno družino, ki žaluje za preminulo mamo. In če je v »Bolj kot vse drugo na svetu« v ospredju doživljanje enajstletne deklice, lahko v »Želvji družini« z distance spremljamo več osebnih zgodb družinskih članov. Oba filma pa z različnim nagibom k realnemu osvetlita kompleksnost različnih vidikov sodobnosti – od koncepta starševstva do zapletenih partnerskih zvez tekoče moderne.
»Bitka v nebesih« je drugi film Carlosa Reygadasa. V njem Reygadas »preizprašuje« partnersko zvezo dveh ljudi. A zdi se, da je nenevadna intimna vez med Marcosom in Ano zgolj nastavek za poglobljen razmislek o notranjih konfliktih posameznika v širši družbi. Gre za film, v katerem Reygadas že dodobra začrta elemente svoje estetike. Po zgledu velikih mojstrov pa jo še dodatno nadgradi v svojem zadnjem filmu, kontemplativni »Tihi svetlobi«.
Odmik od utečenih kinematografskih kodov je vedno dobrodošel. Teden sodobnega mehiškega filma nam je nedvomno postregel z nadvse okusnimi mehiškimi tortiljami. Morda je bila katera od njih nekoliko suha, a če parafraziramo zaključni prizor iz Vargasovega filma Violina: »Za nas muzika še ni končana -hočemo še!«
Z mehiškimi filmskimi sladicami se je sladkala Nina Cvar.