Nedelja, 15. 3. 2009
Tit Podobnik
Tit Podobnik recenzira prvenec ameriškega tria Mauger, ki ga tvorijo tolkalec Gerry Hemingway, basist Mark Dresser in pihalec Rudresh Mahanthappa ... (v celoti!)
* Prvi letošnji DJ Grafiti na Radiu Študent so se končali z (ne)sozvočji tria Mauger, ki ga sestavljajo Mark Dresser, Gerry Hemingway in Rudresh Mahanthappa. Takrat smo njihovo zgodbo z izjemo nekaj fines dokaj nadrobno predstavili, umanjkal je le dokončen potop v ploščo Beautiful Enabler, kateri se bomo povsem posvetili tokrat v Tolpi Bumov.
Mark Dresser in Gerry Hemingway se poznata že tam od leta 1975, Rudresha pa sta spoznala celih trideset let kasneje. Njihovo prvo srečanje bi hkrati moralo pomeniti tudi njihovo prvo skupno muziciranje na odru, a je zaradi družinskih obveznosti takrat Mark izostal. Gerry in Rudresh sta tako improvizirala, kar se je dalo, nenadejano pa se jima je pridružil še naključni basist. Zvočna kemija mojstrov je opravila svoje in Marku se kasneje ob starega znanca in svežega pihalca ni bilo težko postaviti. Ali kot se je potem po dejanskem skupnem nastopu vprašal Rudresh sam: »Ali je v družbi Marka in Gerryja sploh mogoče izpasti slabo?«
Ne smemo pozabiti, da je v zadnjem času ravno Rudresh Mahanthappa tisti, o katerem se veliko govori. V glasbenem smislu je na novo odkril svoje indijske korenine, ki jih v devetdesetih nikakor ni mogel začutiti. Lanskoletni album v družbi legende južno-indijskih karnatičnih ritmov Kadrija Gopalnatha ter sledeči v triu s svojim Indo-Pak Coalitionom njegove namene jasno izpričujeta. Mauger pa je bolj svobodni odmik od strogih matematičnih enačb v glasbi, katere si Rudresh zadnje čase v intervjujih tudi sam očita. Slednjih si je največ nabral ravno v družbi s pragmatikom Vijayem Iyerjem, s katerim sta Ljubljano nekoč že obiskala.
Plošča The Beautiful Enabler je bila sicer posneta že davnega leta 2006, založba Clean Feed pa jo je v posluh ponudila lani. In če se je Rudresh v mlajših letih nekoliko bal povsem svobodne improvizacije, bi zavoljo dotičnega albuma v takšne trditve iskreno podvomili. Spontano sprehajanje od nežnih asonanc v konsonance ter nazaj v razveze in popolnoma porušene pasaže je v dobršni meri sicer delo ritmizirajočega dvojca. Izkušnje, pridobljene v kvartetu Anthonyja Braxtona pa so tiste, ki jih je Rudresh v podlagi za svoj razcvet potreboval. In podlaga, ki zgolj to v resnici ni, je iz njegovega saksofona znala izvabiti nekaj presežne nepredvidljivosti.
Album se tudi po nešteto poslušanjih še vedno odpira in zapira, kot bi vseskozi skušal poslušalca. Ravno zaradi tega se lahko ujame v lastno zanko, saj je zvočno tako gibljiv, da mu le stežka pripišemo nepreračunljivost. V trenutku, ko pride do vznika neke oprijemljive teme, se je trio namreč hitro otrese in nadaljuje svojo pot drugje. In na koncu plošča poslušalca ravno tako nenapovedano vrže ven ter zaključi.
Na vprašanje, kako zasedba zveni v živo, bomo dokaj kmalu dobili odgovor. 24. marca kanijo obiskati serialko Cankarjevih torkov, kjer se naša ušesa bržkone vnovič lahko nadejajo nekaj razvajanja.
pripravil Tit Podobnik
Komentarji
komentiraj >>