V četrtek, 19. marca, je v klubu Gromka na Metelkovi na Delavsko-punkerski univerzi v okviru tematskega cikla »Neumnost« predaval Marko Jenko, asistent na oddelku za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti.

Prisotni na predavanju z naslovom »Neumnost in podoba – neumen kot sova« so imeli priložnost biti slušatelji in gledalci hkrati. Jenko je namreč predstavil križanje dveh serij – na eni strani serije podob: od Goye, Düreja, Bruegla, Halsa, Boscha, Arcimbolda pa vse do Warhola, Luciana Freuda in Francisa Bacona, in na drugi strani serije misli ključnih sodobnih teoretikov: Deleuza, Rancičra, Wajcmana, Derridaja in Foucaulta. Soočenje teh dveh serij noče s podobo reprezentirati neko misel, niti ne vsiljuje misel goli podobi. Podoba in misel se zapleteta na natančno določeni točki, ki je točka nekega presežka. Slikarstvu uspe poprisotiti tujek znotraj čutnega, ki se metamorforizira v tujek znotraj misli, s katerimi se mora soočiti sodobna misel – slikarstvo je tako tudi že neka optika misli, modus misli same.

Vprašanje slikarstva po Baconu in Deleuzu, kako iz gore mesa vznikne podoba, sovpade z vprašanjem amorfnega temelja in njegove individualizacije ter s tem formalizacije. Predavatelj je na tem mestu uvedel razlikovanje med ‘stupidnostjo dokse’ oziroma reprezentacije in drugo francosko besedo, ki se – ne brez ostanka – prevaja kot neumnost: la bêtise. Podoba kot reprezentacija je na ravni stupidnosti, tako kot misel, ki kategorizira. Kdaj misel in podoba preideta na raven bêtise? Ko slikarstvu uspe z očiščevanjem izsiliti bêtise čistega čutnega in poprisotiti element, v katerem čutno ne sovpada s samim seboj. In hkrati, ko osamosvojena reprezentacija proizvede presežek forme nad njo samo. Toda bêtise ne pomeni zgolj razpustitve razlik nazaj v amorfnost indiference, ampak meri tudi na moment intenzitete in nastajanja, ki reže skozi to akategorično maso.

Ta četrtek DPU v klubu Gromka napoveduje predavanje Magdalene Stanimirović: »Moč neumnosti«.

Poročilo je pripravil Rok Benčin.