Andrej Hočevar recenzira nastop vrhunskega sodobnojazzovskega ameriškega tria Mauger v Klubu CD ... (v celoti!)
Mauger, 24. 3. 2009; Klub Cankarjevega doma, Ljubljana
* Mauger je trio sodobnega improviziranega jazza. Dve tretjini predstavljata odlična glasbenika z nekaj desetletno zgodovino, basist Mark Dresser in bobnar Gerry Hemingway, njegova tretja stranica pa je Rudresh Mahanthappa, altovski saksofonist mlajše generacije, ki si je že uspel ustvariti dokaj prepoznavno ime in si na polju sodobnega jazza že zagotovil svojo vlogo. Ta zasedba ja za tri glasbenike novost, po včerajšnjem koncertu pa se žal nekoliko vsiljuje misel, da je Rudresh Mahanthappa zgolj dodatek k Dresserju in Hemingwayu, ki sta bila nesporni zvezdi večera.
Koncert je bil sicer tradicionalno razdeljen na dva dela, vendar se trio Mauger znotraj njiju med kompozicijami skoraj ni ustavil, kar je dokaz veščine in globokega razumevanja ponujene glasbe. Prehodi med posameznimi kompozicijami so bili mehki in zabrisani, šele nepretrgan izvajalski tok je trem glasbenikom ponudil primeren teren za raziskovanje in razvijanje idej, ki bi jih stroga delitev na posamezne izvedbe zadušila. Znotraj takšnega toka je med glasbeniki seveda nujna posebna empatija, zmožnost uvida v strukturo glasbe, ki presega zgolj trenutno dogajanje in dane kompozicijske meje – tako nekako, kot je to opisal pianist Paul Bley, da mora namreč ustvarjalec biti že vnaprej pripravljen na tisto, kar bo sledilo čez nekaj let, tako kot je tudi težišče prenešeno v posebno anticipacijo, ko je glasba dojeta kot tisto, kar sledi. Znotraj tako razširjene skupinske improvizacije je seveda prav takšno dojemanje bistven element, tak, brez katerega nobena daljša izvedba ne more biti organsko povezana, toliko manj, kolikor bolj očitni so prehodi med njenimi različnimi deli.
In natanko tukaj se je pokazala pomanjkljivost koncertne izvedbe tria Mauger. Rudresh Mahanthappa je bil njegova šibka točka, saj je žal bilo preveč očitno, da je v zgornjem smislu njegov uvid v jedro dogajanja bil pač nekoliko pomanjkljiv. Njegove tehnične in melodične sposobnosti so sicer zavidljive, a daleč od vrhunskosti. Njegov ton je presenetljivo topel in njegovo igranje umirjeno, v tem pa je bilo tudi za spoznanje preveč linearno. Takšen pristop bi zahteval širšo zasedbo, ki predvsem ne more pogrešati klavirja. Da je res tako, dokazuje Mahanthappovo sodelovanje s pianistom Vijayem Iyerjem. Najbrž bi se Mahanthappa tudi boljše počutil z Iyerjem v zasedbi Fieldwork, nemara na sledi Matthewa Shippa, ne pa, kot je to primer s triom Mauger, z nekimi oddaljenimi sorodstvenimi vezmi z Anthonyjem Braxtonom, s katerim sta igrala tako Dresser kot Hemingway, in to celo skupaj.
Težava je bila slejkoprej v tem, da Mahanthappa ni dosegel tako visoke stopnje izraznosti kot njegova kolega, ki imata ne nazadnje tudi mnogo več izkušenj. Dresser in Hemingway sta namreč blestela. Hemingway s svojim natančnim bobnanjem, ki se je na trenutke nalašč izgubljalo in se spet ujelo v prevladujočo ritmično strukturo dane kompozicije, drugič pa spet z izjemno dinamiko spremljalo tudi melodijo. Dresser je bil, mogoče po pričakovanju, prava zvezda večera, saj njegova navdihnjenost ni niti za trenutek popustila. Svobodno in z neprimerljivo lahkoto je prehajal med hote preveč preprostimi ritmizacijami z enim samim tonom, s katerimi je uspel držati ritmični kontrapunkt, in neverjetno melodičnimi, a hkrati svobodnimi škripajočimi solažami, tudi z lokom. Pri njem je bilo povsem jasno, da ima vse pod kontrolo. Njegovo razumevanje dinamike znotraj skupinske improvizacije je bilo genialno v svoji navidezni lahkotnosti, medtem ko je Mahanthappa očitno še iskal svoj osebni izraz in se moral bolj truditi. Njegova nedoraslost je bila zelo očitna, glede na to, kako sta dejansko Dresser in Hemingway bila tista, ki sta sproti ustvarjala rdečo razvojno nit in ji tudi sledila. Mahanthappa je nanjo nizal svoje, na trenutke sicer zelo dobre solaže, ki pa v glavnem niso presegle vloge zgolj dodatne ornamentacije, razen takrat, kadar sta se v isti melodiji srečala z Dresserjem. Bile so bolj kot ne - pač solaže.
V na sploh nekoliko boljšem drugem delu koncerta je na trenutke tudi Mahanthappa pokazal nekaj emocije in neposredne vpletenosti v dogajanje na odru. Zelo očitno je prišlo celo do nekaterih precej posrečenih trenutkov, ko so se trije improvizatorji hkrati lovili in preganjali z uvodoma zastavljeno temo. Eden takšnih manj pričakovanih vrhuncev koncerta se je zgodil z Monkovo priredbo, ki je bila popolnoma integrirana v razširjeno izvedbo tria. Menda to ne bi tako izstopalo, če bi Mahanthappa tudi sicer bolj uspešno sledil svojima kolegoma, tako pa se je v kontekstu kakšnega Sonnyja Rollinsa iz EastBroadway Run Down le počutil nekoliko bolj samozavestno. Za konec koncerta je trio v dodatku odigral še Hemingwayevo kompozicijo z zanimivo ritmiko in močno strukturo, ki je vzpostavljala bistveno razmerje med melodijo in bobni.
Kakorkoli obrnemo, koncert je bil dovolj zanimiv, da je treba ponovno obžalovati preskromen obisk in ošteti vse tiste, ki se ga niso udeležili.
pripravil Andrej Hočevar
Comments
comment >>