Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Art-Area 128: Deimantas Narkevičius / razstava React: Feminism (4331 bralcev)
Sreda, 25. 3. 2009
mcolner



V tokratni oddaji Art-Area smo obdelali dve umetnostna dogodka, ki sta se trenutno odvijata v Ljubljani.
- predstavitev video filma Deimantasa Narkevičiusa z naslovom Učinek slepe bombe v Mali galeriji (Miha Colner)
- poročilo iz razstave in spremljajočih dogodkov projekta React: feminism v galeriji Vžigalica (Ida Hiršenfelder)
V tokratni oddaji Art-Area se bova avtorja osredotočila na dva pomembnejša dogodka, ki sta zaznamovala domače umetnostno prizorišče v zadnjih dnevih. Ida se je potopila v projekt React: feminism, ki v galeriji Vžigalica ponuja obsežni arhiv video del na temo performativnih praks feminističnih umetnosti od šestdesetih let dalje. Miha je obiskal samostojno razstavo litvanskega umetnika Deimantasa Narkevičiusa v Mali galeriji, kjer je predstavljen fikcijski film z naslovom Učinek slepe bombe. Ta pripoveduje zgodbo o aktiviranju atomskih kapacitet imperialnih dežel, ki lahko v trenutku nepreklicno uničijo planet. Več o teh temah pa čez nekaj trenutkov, zato ostanite na frekvenci Radia Študent, 89.3.



***


Aktualna razstavna predstavitev v Mali galeriji se obrača v čase konstantne napetosti in kazanja mišic tedanjih dveh svetovnih velesil. Hladna vojna in oboroževalna tekma je imela v svojem času ogromne medijske in družbene razsežnosti. Vrhunec zaostrovanja se je dogajal v zgodnjih šestdesetih letih s tako imenovano kubansko krizo, napetost pa je ostala prisotna vse do razpada Sovjetske zveze. Izdelava jedrskega orožja je seveda aktualna tudi v današnjem času, vendar tega javnost ne doživlja več kot neposredno grožnjo.

V napetih časih globalne ekonomske nestabilnosti, ki kaj hitro pripeljejo do političnih nesoglasij, je vsa tehnologija še vedno pripravljena v skladiščih. Ameriški projekt protiraketnega ščita, oboroževanje Kitajske, Indije in Pakistana, kažejo povsem drugo plat medalje. Kot je v času vladavine Georga Busha mlajšega rada poudarjala ameriška administracija, težava nastane v primeru, ko jedrska vojna tehnologija pride v neprave roke. In spet, katere roke so neprave?

Kot v svojem članku Visions of War zapiše David Perlmutter, je ena ključnih filmskih zgodb oboroževalne tekme, mednarodne krize in končne apokalipse človeštva televizijski film Dan pojutrišnjem režiserja Nicholasa Meyerja. Ta zgodba iz leta 1983 se fiktivno poda v svet končnega uničenja, nuklearne vojne, ki se zgodi zaradi nesoglasij predstavnikov dveh ideološko nasprotujočih si velesil. Vzroki za vojno niso povsem jasni, izpostavljeno pa je dejstvo, da je krizo sprožila ameriška namestitev izstrelkov v zahodni Evropi.

Ta filmska pripoved govori predvsem o nemoči posameznika in širše civilne družbe, da vpliva na tok dogodkov na najvišji ravni. Pripoved se odvija v malem mestecu Lawrence v Kansasu. V medsebojnem pogovoru med brivcem in njegovo stranko, ki se pripravlja na poroko, slednja modruje:

»Zakaj za vraga bi nekdo bombardiral naše malo mestece, ki je tu, sredi ničesar, bogu za hrbtom.«

Odgovor je zlovešč, a kruto realen:

»Sredi ničesar ne obstaja več!«

Tako ljudje, nekako vdani v usodo, spremljajo veliko dogajanje okoli sebe. Sredi na videz povsem normalnega dne ameriške realnosti gledalci tekme ameriškega nogometa opazijo monumentalne izstrelke, ki jih preletavajo. Ljudje povsem vdano zapadejo v kratko debato:

A: »Kaj se dogaja?«

B: »To so izstrelki minuteman.«

A: »Kot neke vrste preizkus? Kot opozorilo?«

B: »So na poti v Rusijo. Do cilja imajo približno trideset minut.«

B: »Njihovi pa prav tako.«

In katastrofa neizmernih razsežnosti se začne. Iz nekoliko drugačne perspektive, a vseeno v želji po apokaliptičnosti, se svoje tematike v kratkem video filmu Učinek slepe bombe loteva Deimantas Narkevičius. Zgodba se odvija v nekdanjem sovjetskem raketnem oporišču v Litvi, kjer so bile v času hladne vojne nameščene jedrske rakete tipa R12. Seveda, bile so obrnjene proti zahodu.

Protagonist vizualne pripovedi je nekdanji sovjetski vojaški častnik Jevgenij Terentijev, ki demonstrira izstrelitev omenjene rakete. Terentijev po svojem spominu sledi zaporedju ukazov, ki so potrebni za končno izstrelitev jedrskih kapacitet na sovražne točke. Prikaz je nazoren in kaže na večno pripravljenost in predvsem hitrost uresničitve dejanja, ki se ga cel svet tako izjemno boji. Učinek slepe bombe je lahko torej dosežen v zelo kratkem času, kar je svojevrstno svarilo slehernemu prebivalcu tega planeta.

Video film oziroma video instalacija je predstavljena na povsem cineastičen način, v zatemnjenem prostoru Male galerije, kjer je vsa pozornost usmerjena v projekcijo na steni. Narkevičius je sestavil nazorno filmsko zgodbo v video mediju, kjer se glavni in hkrati edini protagonist, oficir Terentijev, rutinsko odpravi na svoje, verjetno nekdanje, delovno mesto. Njegova naloga je skozi serijo povsem tehničnih ukazov sprožiti uničujočo jedrsko raketo. Pri tem akter deluje hladno, rutinirano in brez prevpraševanja o dejanskem učinku dejanja, pri katerem je on sam le izvrševalec.

Avtor s spretno montažo, brez posebnih filmskih efektov, kombinira posnetke dandanes opuščenega vojaškega oporišča - ki ga je rdeča armada že davno zapustila - z arhivskimi fotografijami in posnetki vojaških poskusov in kapacitet orožja. Izstrelitev rakete ob koncu filma privede do zastrašujočih posledic, zaslepljujoče svetlobe, smrtonosnega vetra, ki ruši vse pred seboj in nakazanega, a ne prikazanega uničenja.

Najbolj zastrašujoči element pripovedi se zdi hladnokrvnost glavnega protagonista in njegova vdanost v usodo izvrševanja ukazov. Strog in nepopustljiv izraz obraza častnika Tenetijeva opozarja na avtomatizem dogajanja, ki je sprožen nekje mnogo više v oblastniški hierarhiji. Podobno kot v televizijski apokalipsi Dan pojutrišnjem imamo tudi tu opraviti z nemočjo malega človeka v odnosu do velikih odločitev in dejanj iz vrha oblastniške hierarhije.

Deimantas Narkevičius je sicer vsestranski umetnik, ob tem pa tudi kritik, kustos in teoretik, ki se v duhu trenutnega časa izraža skozi najrazličnejše medije. V tem segmentu film in video postajata njegovo vse močnejše sredstvo, s katerim raziskuje posebno plat svoje lastne zgodovine, to je zgodovine dežel vzhodnega bloka. Do premikov v post socialističnih deželah je kritičen. Kot zapiše kustos razstave, Igor Španjol, »avtor v novem času vidi nekakšno ideološko samozavedanje, ki ni zaznamovano niti z refleksijo posameznikove lastne zgodovine, niti s kakršnokoli vizijo prihodnosti.«

Tako kot vojaški častnik Terentijev protagonisti njegovih filmov in video del podoživljajo lastne življenjske izkušnje, jih fiktivno čustveno dojemajo ali konstruirajo ter se kot neznatni členi umeščajo v tok uradne zgodovine. V povsem formalnem segmentu je avtor uspel doseči izjemne subtilne efekte s kombiniranjem linearne narativnosti, fotografije, skulpture in risbe, ki so kot integralni del vstavljene v estetiko gibljive slike.

Video film Učinek slepe bombe tako predstavlja nadaljnji korak tega litvanskega umetnika, ki se je v zadnjih osmih letih proslavil s pojavnostjo na različnih uglednih umetnostnih manifestacijah. V segmentu likovne umetnosti je eden redkih, ki v to polje odločno vpeljuje prvine filmskega medija, čeprav mnogokrat v video tehniki.

Njegove filmske pripovedi so fikcijske igrane izpovedi, ki bi lahko svoje mesto našle tudi v kakšnem drugačnem kontekstu. To sta predvsem televizijski in kinematografski javni prostor, ki pa očitno nimata posluha za tovrstne eksperimentalne stvaritve. Zato se Narkevičius pojavlja skoraj izključno v muzejskih in galerijskih ustanovah, ki mnogokrat zaradi svoje infrastrukture niso optimalne za predvajanje tovrstnih vsebin.

Predstavitev v Mali galeriji je sicer povsem na mestu, saj je celoten prostor popolnoma prikrojen udobnemu spremljanju projekta, a vseeno bi akustika kinodvorane in veliko platno po vsej verjetnosti ustvarila še bolj fascinanten učinek. Na žalost je takšna produkcija nekako obsojena na predstavljanje v tovrstnih ustanovah, kjer se krog odjemalcev avtomatsko zoži zgolj na likovno orientirano publiko.

Pa naj se za konec pomudimo še pri sami vsebini in sporočilnosti video filma Učinek slepe bombe. Avtor je s kratko, a nazorno pripovedjo brez dialogov uspel fiktivno nakazati razsežnosti uničenja v primeru tovrstne jedrske katastrofe. Glede na to, da ta smrtonosna oborožitev čaka na svojo uporabo v premnogih vojaških skladiščih širom sveta, je zadnja postavka morda malce preveč optimistična, pomirjujoča, morda celo utopična.

Filmsko zgodbo spremlja duh fiktivnosti, ki zaradi same scenografije in podobe glavnega protagonista daje občutek, da so tovrstne grožnje preteklost. Prav takšen je tudi zaključek spremljajočega teksta, ki definira dogajanje v filmu kot psihološko percepcijo zaskrbljujočega obsega uničenja, ki je bilo nekdaj mogoče.

Na tem mestu velja dodati, da je tovrstna katastrofa še vedno zelo mogoča in živa, čeprav skozi medijsko percepcijo demokratičnega krasnega novega sveta nekako pokopana. Jedrske kapacitete v skladiščih različnih svetovnih velesil nimajo zgolj dekorativnega namena, pač pa so namenjene strahospoštovanju in v skrajni sili tudi uporabi. Kljub koncu hladne vojne človeštvo še vedno drži sámo sebe v konstantnem šahu, saj zavedanje, da kapacitete jedrskega orožja omogočajo popolno uničenje življenja na zemlji, ostaja.

Video film Učinek slepe bombe, čigar avtor je Deimantas Narkevičius, si lahko v Mali galeriji na Slovenski cesti udobno ogledate vse do 3. maja.



***

V galeriji Vžigalica si do nedelje lahko ogledate obsežni arhiv kar 87-tih del feminističnega performansa na razstavi Re.act.feminism / performativna umetnost 60. in 70. let danes. Video arhiv je v Ljubljano pripeljala organizacija Mesto žensk in je del širšega projekta, izvedenega lansko leto v Berlinu. Zasnovali sta ga kustosinji Bettine Knaup in Beatrice Stammer. Arhiv je bil zgolj eden izmed delov razstave, ki je poleg postavitve v razstavnem prostoru vsebovala simpozij o feminističnem performansu v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja ter številne žive performanse in ponovne uprizoritve ali tako imenovane re-inactmante [riinektmente].

Z razstavo so organizatorke želele ponovno oživiti zavest o pomenu feminističnih performansov za sodobno umetniško prakso. Želijo spodbujati ponovno oživitev teh praks in ustvariti polje za komunikacijo med začetnicami feministične umetnosti in mladimi feminističnimi umetnicami danes. Projekt je ob prvi predstavitvi vključeval kar 80 umetnic in s tem ponudil splošni pregled nad to smerjo umetnosti.

Kljub temu projekt ne vključuje zgolj najbolj zloglasnih ikonskih protagonistk tega obdobja kot so na primer: Abramović, Valie Export, Schneemann in Buschanan. Ponuja tudi širši nabor avtoric, ki je javnosti sorazmerno neznan. To širjenje nabora imen pa so omogočile tudi s pogledom izven meja tako imenovanega Zahodnega sveta Amerike in Zahodne Evrope. Vključile so mnoga do zdaj skoraj neznana dela iz Vzhodne Evrope: bivše Jugoslavije, Poljske, Vzhodne Nemčije.

Angelika Richter je na predavanju minuli četrtek predstavila performativne tendence, ki so spremljali stanje nadzora v Vzhodni Nemčiji. Poslušajmo v kakšnem položaju so se nahajale performativne umetnice v DDR:









Kljub temu ne moremo razumeti arhiva kot neke zaključene celote. Prvotni namen arhiva je namreč predvsem spodbujanje in oživljanje performativnih feminističnih praks in ne ustvarjanje neke zaključene monumentalne zgodovinske raziskave. Razstava naj bi bila potujoče narave. Pri tem pa se organizatorice soočajo s prvim večjim problem oziroma s kontradikcijo med idejo minljive konceptualne umetnosti in njenim plasiranjem na umetnostnem trgu.

Organizatorice namreč zaradi zapletenega uveljavljanja avtorskih pravic ne morejo dobiti stalnega dovoljenja za hranjenje del v arhivu, pač pa morajo za vsako razstavljanje pridobiti posebno dovoljenje, ki ga morajo tudi finančno pokriti. Pri nekaterih slavnejših imenih, kot je na primer Abramović, predvajanje posameznega dela lahko stane krepkih nekaj sto evrov. Čeprav niso vsa dela tako visoko finančno cenjena, se ta vsota ob skoraj 90-ih delih zavrti vrtoglavo visoko.

Koncept arhiva v tem primeru deluje kot blažilni izgovor. Performativna dela, ki brez dokumentacije sploh ne bi obstajala, saj so bila plod neposrednega izkustva in popolne dematerializacije umetnosti, se ponovno vračajo v svet materialnega. In sicer v tisti svet sodobne umetnostne sfere, ki izhaja iz dolge dolge tradicije posedovanja umetniških objektov. Tržna, estetska in zgodovinska vrednost teh posnetkov se tesno prepletajo.

Iz gledišča trga je to odlična profitna komodifikacija umetnine, ki ji pritiče aura izvorne namere umetnice. Iz gledišča avtoric, ki so prerasle ideal o nematerialni umetnosti, igra tovrsten sistem obrambno funkcijo, saj preprečuje, da bi bilo njihovo delo podcenjeno ali napačno predstavljeno. Iz gledišča zgodovine, pa so ti posnetki neprecenljiv raziskovalni material, na podlagi katerega lahko teoretiziramo o umetnostnih tokovih in vrednosti teh del za stroko.

Prav slednja branža ljudi si je izmislila besedo arhiv, s katero naj bi obšla pritisk trga in upognila razumevanje avtorskih pravic. Hkrati naj bi zaščitila avtorje, ki pristanejo v vključitev v arhive. Tu ne govorimo o neposrednem finančnem ščitenju, pač pa o promociji njihovega dela in s tem boljšem poznavanju njihovih del s strani kustosov, kupcev in drugih. Izgovor za vse skupaj pa je ključna beseda »dostopnosti« materialov in »izobraževalne« funkcije.

Do arhivskega materiala nekateri umetniki pristopajo na izviren avtorski način. Z uporabo lastnih arhivskih materialov predvsem videasti ne redko ustvarjajo nova dela, kar povzroči napetost med različnimi življenjskimi obdobji, tehničnimi in produkcijskimi pogoji. V berlinski ediciji razstave so tako k sodelovanju povabili Suzanne Lacy [Suzen Lejsi] in Leslie Labowitz. V 70. leith sta v okolici Los Angelesa naredili serijo aktivističnih performansov, od katerih hranita obsežen arhiv medijskih objav in druge tiskane dokumentacije. Projekte danes izvajata na podlagi teh dokumentov.

Poslušajmo zanimivo vprašanje, ki ga je minuli četrtek ob koncu seminarja o Feminističnem performansu v 60. in 70. zastavila predavateljica in tudi sama aktivna oblikovalka arhiva Barbara Borčić. Na njeno vprašanje pa se je odzvala Bettine Knaup:









Če pomislimo, da so se v berlinski ediciji razstave zvrstili številni performansi in njihove ponovne uprizoritve, na katerih so bile prisotne tudi nekatere najbolj dejavne umetnice zgodnjih feminističnih performansov, potem v Ljubljani nekoliko pogrešamo obveščenost in interes javnosti za ta veliki zaklad. Seveda Ljubljana ni Berlin, zato niti ne moremo pričakovati obsežnih akcij. Mesto žensk pa je razstavo kljub temu prepletlo z dogajanji, ki naj bi pritegnila večjo pozornost javnosti.

Minuli četrtek je tako potekal seminar, v katerem so svoje prispevke predstavile Bettine Knaup, ki je predstavila okvire projekta. Prispevek Angelike Richter smo že poslušali. Dubravka Đurić je predstavila prispevek o Jugoslovanskih feminističnih protagonistkah performativne umetnosti. Barbara Borčić pa pogoje za produkcijo video del in dokumentiranje performansov v tako imenovanih 'video taped art' v slovenskem prostoru.

V okviru razstave se bodo zvrstili še številni dogodki. Danes je ob 17. uri predavala Duba Sambolec, jutri bo na sporedu Bojana Kunst, po njenem predavanju pa bo imela zvočni performans Irena Tomažin. 27. marca pa bo na ogled performans mekedonsko angleške umetnice Nade Prlja. Medtem ko si je video performans Lane Zdravković Kako ona uživa: Golo branje Lacana mogoče ogledati že od prejšnjega tedna.

Na sami razstavi je možen ogled video del na zahtevo. Temu so namenjeni štirje manjši televizorji, postavitev pa je podobna šolski učilnici. Torej šolski učilnici feminizma. V prvem prostoru smo soočeni z že omenjenim delom Lane Zdravković, s katerim se je distancirala od feministične kritike zgodnjega Lacana. Poudarila je izjave poznega Lacana, ki je v marsičem revidiral svojo pozicijo do ženskega užitka. V enem od prostorov pa si lahko nekatera dela ogledate v loopu na stenski projekciji. Upamo, da bo publika znala izkoristiti zaklad video del v Vžigalici, čeprav težko verjamemo, da bi komu časovno uspelo pregledati več kot petino ponujenih del.


***

Naslednji Art-Arei lahko prisluhnete v sredo, 8. aprila, ob dvajseti uri, na valovih Radia Študent. Tokratno oddajo sta vsebinsko pripravila Miha Colner in Ida Hiršenfelder.


Komentarji
komentiraj >>