V organizaciji javnega zavoda Muzeji in galerije mesta Ljubljana ter s sodelovanjem zasebne galerije Fotografija je v Ljubljano prispela potujoča retrospektivna razstava Rogerja Ballena. Čeprav širši javnosti verjetno nepoznan, je ta ameriški fotograf, ki se je v mladosti preselil v Južnoafriško republiko, znotraj fotografskega sveta ustvaril prepoznavno avtorsko poetiko.
V organizaciji javnega zavoda Muzeji in galerije mesta Ljubljana ter s sodelovanjem zasebne galerije Fotografija je v Ljubljano prispela potujoča retrospektivna razstava Rogerja Ballena. Čeprav širši javnosti verjetno nepoznan, je ta ameriški fotograf, ki se je v mladosti preselil v Južnoafriško republiko, znotraj fotografskega sveta ustvaril prepoznavno avtorsko poetiko.
Njegova selitev iz vrvečega New Yorka v Johannesburg je s plati ustvarjanja kariere dokaj nesmotrna, a vendar je prav nova domovina zaznamovala njegovo fotografsko delovanje. V Južno Afriko je prispel v času razcveta rasistične politike, tako imenovanega apartheida, ki je to deželo popeljal v osamo. Tako si je populacija zgolj 4 milijonov belcev za dobrih štirideset let uspela zakonsko podrediti in izkoriščati 90 odstotkov preostalega, večinoma črnskega življa.
Ker se je Roger Ballen v svojem sprva dokumentarnem fotografskem raziskovanju ruralnih področij te dežele osredotočil predvsem na belo prebivalstvo, je njegovo delovanje na prvi pogled dokaj politično oportuno. V sedemdesetih in osemdesetih letih je v dokumentarnem duhu beležil socialni rob belcev, ki so ostali zvesti obdelovanju zemlje. Izkazovanje druge plati bede, ki zajema tudi belo prebivalstvo, je lahko brano kot propaganda in sporočilo tedanjega sistema preostanku sveta.
A ob podrobnejšem pogledu se v Ballenovih fotografijah odraža ravno nasprotno - subtilna kritika obstoječega sistema. Bela nadrasa je prikazana kot samozadostna, izolirana in posledično degenerirana, saj ohranjanje čiste rase v tako majhnih skupnostih na daljši rok vsekakor privede do genetskih anomalij. Ballen jih je spretno ujel v svoj objektiv in postavil pod vprašaj tedanjo obstoječo ideologijo.
Če so začetki njegovega delovanja predstavljali predvsem dokumentarno plat fotografije, je do sredine devetdesetih uspel svoj slog izpiliti in omejiti na posamezne detajle, ki v ospredje postavljajo likovne prvine. Po dveh odmevnih serijah in monografijah Drops in Platteland, ki povzemajo podobe ruralne Južne Afrike, je največji premik pomenil projekt Outland s konca devetdesetih. Prav tu je deloma prešel iz polja dokumentarnega in se zapisal avtorski fotografiji, ki ne potrebuje več toliko konteksta prostora in časa. Podobe so postale univerzalne, kompleksnejše in za gledalca mnogokrat begajoče.
Roger Ballen se je začel posluževati lastno ustvarjenih scenografij, režirane fotografije in beleženja na videz nepomembnih detajlov z močno psihološko vrednostjo. V tem duhu sta ustvarjeni najnovejši seriji Shadow Chamber in Boarding House. Če je bil že njegov dokumentarni slog podvržen skrajnemu naturalizmu, ki je mnogokrat prehajal v popoln nadrealizem, je z novimi prijemi ta model še zaostril.
Na ljubljanski razstavi se predstavlja s presekom svojega delovanja med leti 1982 in 2004, kjer pa prevladujejo izdelki zadnjih petnajstih let. Jakopičeva galerija, kjer je predstavljena velika večina materiala, je na gosto posejana s črno-belimi fotografskimi zapisi, ki izkazujejo mrakobne in dekadentne motive pozabljenih prostorov. Na fotografijah mrgoli šokantnih detajlov, zrcali se beda in izoliranost, poudarjena je surova realnost tamkajšnjega sveta. Podobe počečkanih sten in spominskih obeležij na njih se približujejo abstraktnim slikarijam in metafizičnemu sanjskemu svetu.
Podoba bivališča upokojenca iz Hopetowna izkazuje osamljenost in skromnost lastnika, čeprav le-tega ne uzremo. Dvojčka Dresie in Casie s svojimi velikimi ušesi in neproporcionalnimi obrazi, s katerih nekontrolirano kaplja slina, eksplicitno kažeta na genetsko degeneracijo, povzročeno z državno ideologijo. Na drugi strani se Deček s puško pojavlja kot njen zvest branilec. Speča plavolasa deklica, ki v družbi mačke zvita leži v svoji skromni postelji, bi bila povsem nedolžno bitje, če ne bi na steni nad njo zlovešče bolščala portreta njenih kolonialnih prednikov. Zvite žice nad glavo prestrašenega in v odejo zavitega moškega se kažejo kot nedefinirana nadnaravna sila, ki ga tlači k tlom.
Avtorsko delo Rogerja Ballena je predstavljeno pregledno in dosledno, a vendar potrebuje obiskovalec določene napotke, da bi prepoznal glavne elemente razvoja tega avtorja. Njegov premik proti kompleksnejši fotografiji bazira na njegovem prvotnem in vseskozi kontinuiranem dokumentarnem ustvarjanju, ki ustvarja kontekst tudi novejši, bolj univerzalni poetiki.
Razstavo Rogerja Ballena si je v Jakopičevi galeriji in galeriji Fotografija moč ogledati vse do 30. aprila.
Komentarji
komentiraj >>