* Tokratno edicijo Razširjanja Obzorij posvečamo enemu najpomembnejših velikih free-jazzovskih kolektivov Chris McGregor's Brotherhood of Breath in njihovemu istoimenskemu prvencu.

Chris McGregor je leta 1964 iz Južnoafriške republike prispel v Anglijo, kjer se je s svojimi Blue Notes nadejal večje rasne strpnosti in posledično več možnosti za koncertiranje. Bil je namreč edini belec v zasedbi in v z apartheidom prežeti najjužnejši afriški državi je le stežka prišel do konkretnih nastopov. Ekonomski aspekt njegovega muziciranja je postal problem že leta 1962, ko mu navkljub fantastičnemu kolektivu z Dudujem Pukwano, Ronniejem Beerom, Chrisom Columbusom Ngcukano(Ndžikukano)ter Nickom Moyakejem ni uspelo preživeti. Ravno zavoljo finančnih problemov je ustanovil manjšo zasedbo The Blue Notes, ki je nato torej dve leti kasneje med evropsko turnejo migrirala na otok.

Angleška scena sprva sicer ni bila kdo ve kako gostoljubna do novih prišlekov, a kaj kmalu je postalo jasno, da se je mogoče od Južnoafričanov marsikaj naučiti. Ugledna kritičarka Valerie Wilmer je kasneje celo dejala, da so dobesedno obrnili angleško sceno na glavo ter jo zavili v izjemno produktivno klimo, v kateri so se nato znašli tudi mladi angleški glasbeniki. Kot ljubitelju velikih zasedb je Chrisu leta 1967 uspelo sestaviti prvo inkarnacijo Brotherhood of Breath, ki so jo ob Beeru, Mongeziju Fezi in Duduju Pukwani sestavljali še Dave Holland, John Surman, Mike Gibbs ter Henry Lowther. Nekaj nastopov je sicer navdušilo, a finančna plat je zopet botrovala razpadu in sanje o konsistentnem velikem kolektivu je Chris odložil še za dve leti. Obstajajo razni tako imenovani bootleggi, ki pričajo o morebitnem studijskem druženju skupine z Evanom Parkerjem leta 1968, vendar pa uradno ni izšlo nič.

Junija 1970 je Chrisu končno uspelo. Skozi koncerte se je sicer zasedba spreminjala, saj vsi protagonisti niso mogli biti vedno na voljo. A jedro okoli južnoafriške diaspore je ostalo, in čeprav na snemanju prvenca zasedbe ni bilo koncertnih tenoristov Kennetha Terroada in Evana Parkerja, je leta 1971 luč sveta ugledal plošček Chris McGregor's Brotherhood of Breath. Na tem albumu najdemo Mongezija Fezo, Louisa Mohola, Nicka Evansa, Duduja Pukwano, Marka Chariga, Harryja Becketta, Ronnieja Beera, Alana Skidmorea, Johna Surmana, Harryja Millerya, Mikea Osbornea ter seveda Chrisa McGregorja. Gre za reprezentativen primer otoške improvizacije z južnoafriškim priokusom, od katerega so nato številni glasbeniki črpali navdih. Brotherhood of Breath mnogi kritiki danes vidijo kot enega najpomembnejših velikih free-jazz orkestrov. Poleg tega pa ne moremo mimo njihove pozitivne energije, ki ob številnih jezno-dramatičnih prispevkih z ameriške scene dobi še dodaten zalet.

Za sledeči album, poimenovan preprosto Brotherhood, se številčnost zasedbe ni prav nič spreminjala. Roonieja Beera in Johna Surmana sta preprosto zamenjala Gary Windo in Malcolm Griffiths. Potrebno je še enkrat poudariti, da je postava zgolj splet okoliščin, saj je v tistem času s skupino nastopalo kar nekaj glasbenikov. Chris je bil tako primoran okoli jedra graditi predvsem s tistimi, ki so bili trenutno na razpolago. Rezultat je bil dokaj podoben prvi plošči, a z nekaj več svobode in predvsem z bolje pozicioniranimi izbruhi celotnega orkestra.

Med leti 1971 in 1975 je številčen kolektiv v jazzovsko-improvizatorskih krogih pridobil ogromno ugleda, a zanimivo je to, da se je večina pozitivnega odziva nanašala na energične koncertne nastope. Kar nekaj slednjih je nato izšlo pri različnih založbah. Nazadnje so pri Cuneiformu izšli trije koncertni posnetki, in sicer Eclipse at Dawn, Bremen to Bridgewater in Travelling Somewhere. Prav zadnjega je bilo na frekvencah Radia Študent moč že slišati. Ob teh se za izjemno poslušanje izkaže tudi album Live at Willisau iz leta 1971, ko je bila skupina na ustvarjalnem vrhuncu.

Skupaj je pod imenom Brotherhood of Breath izšlo sedem albumov, trije studijski in štirje koncertni. Zadnji studijski je izšel le dve leti pred Chrisovo smrtjo leta 1990, v leto vmes pa je uspel vriniti tudi turnejo z Archiejem Sheppom, s katere se je izvil še en nosilec zvoka. Zasedba je bila ob Chrisovi smrti že nekaj časa skoraj pozabljena in v domačih krogih zaradi apartheida precej spregledana, v zadnjih dveh desetletjih pa si njen repertoar vztrajno pridobiva status, ki ji pripada. Za nas pa so stvaritve skupine aktualne tudi iz precej drugačnih razlogov. Letošnji jazz festival bo namreč obiskal dolgoletni bobnar Brotherhood of Breath Louis Moholo – zadnje čase zaradi večje avtentičnosti uporablja dvojni priimek Moholo-Moholo – poleg tega pa bo tako v Cerknem kot v Ljubljani moč slišati Evana Parkerja, s katerim je zasedba v najbolj plodnih letih izčrpno koncertirala. Tokrat pa torej v oddaji Razširjamo Obzorja poslušamo istoimenski prvenec zasedbe Chris McGregor's Brotherhood of Breath.

pripravil Tit Podobnik