V Kinobaru poročamo z letošnjega festivala dokumentarnega filma, kjer je bilo prikazano 25 filmov v šestih sekcijah in letos prvič na novi dodatni lokaciji in z mednarodno žirijo.
11. festival dokumentarnega filma
Letošnji festival dokumentarnega filma je drugačen od prejšnjih v treh pogledih – prvič je postal tekmovalne narave, prvič tekmovalni sklop ocenjuje mednarodna žirija in prvič se je odvijal na dodatni lokaciji v Kinodvoru. Na bolj ambicioznih temeljih postavljem festivalu je bilo letos prikazanih 25 filmov v šestih festivalskih sklopih.
Tekmovalni ali uradni del festivala je bil posvečen filmom, ki se lotevajo vprašanja človekovih pravic in so bili izbrani v partnerstvu z Amnesty International. Žirija je letos za zmagovalni film izbrala Dediče mehiškega režiserja Eugenia Polgovskya. Nekaj let nastajajoč filmski portret revnih otrok mehiškega podeželja je portret najrevnejšega sloja ljudi, kjer se otroci rojevajo kot bodoča poceni delovna sila.
Kot sugerira naslov, podedujejo ti otroci enako bedo kot so jo živeli njihovi starši in nemara tudi njihovi dedki in babice. Portret »parij« mehiškega podeželja je narejen v veri v eno od iluzij o dokumentarnih filmih, in sicer da objektivno posredujejo resnico. Antropološki pristop k opazovanem subjektu v Dedičih je zgolj podoba trdo garajočih otrok brez osnovnih pogojev za življenje, pri čemer ne zvemo niti ali sploh so in koliko so za delo plačani. Film operira na podobah brez dialoga in brez komentarja, ki želijo vzbujati sočutje. Zgolj to golo dejstvo o težaški tlaki malčkov sicer res ne potrebuje dodatnega komentarja, hkrati pa ponuja dovolj prostora za kontemplacijo o izgubljenem otroštvu v izkoriščevalskih pogojih na podeželju.
V tekmovalnem sklopu so bili med drugim prikazani še nekateri, za katere bi si človek želel, da bi jih prikazali tudi na kakšnem rednem TV programu. Film Odškodnine absurdnih pravdarskih tožbah v ZDA ali revolucionarno vrenje maoistov, demokratičnih sil in kraljeve avtokracije v obdobju državljanske vojne v Nepalu v filmu Bojevnice v sariju, ki se naslanja na ženski element v vojni.
Glede na obiskanost so največ magneta za množice premogli filmi o ikonah sodobne ali pretekle pop-kulture. Festival je odprl dobitnik oskarja za najboljši dokumentarni film Mož na žici o neverjetnem podvigu Philipa Petita, ki je v popolni tajnosti leta 1974 napeljal žico med že pokojna newyorška dvojčka in vsem na očeh 40 minut pohajkoval 450 metrov visoko nad tlemi. »Ja, svet so ljudje!« bi dahnil slehrnik o fantastičnih sanjah malega Petita, ki so tistega jutra postale resničnost.
Film Petra Greenawaya o Rembrandtovi Nočni straži se gleda kot detektivka v 34 delih, kjer Greenaway kot detektiv s forenzično natančnostjo raziskuje teorije zarote protagonistov s platna slavnega slikarja. Dokumentarec Gonzo je portret o tipu, ki v novinarstvo vnese droge, sex in rock 'n roll in postane ustvarjalec gonzo novinarstva, kjer se enako kot viski z LSD-ejem meša fikcija in realnost. Žal se je Hunter ubil, ko ga je mit že davno povozil, a njegovo sledenje ameriškim sanjam ostaja. Od sedaj tudi na filmskem traku.
Poleg Social Club Buena Vista je bil dokumentarec o skupini EKV posvečen glasbenim ikonam. Kljub temu, da je dokumentarec o Ekaterini Veliki nastal kot protiutež tribute koncertom in raznim mitom, ki so v zvezi s tragično preminulimi legendami nastajali na prostoru bivše Jugoslavije, se tudi sam film ni mogel izogniti reproduciranju mita. Morda je največji vtis pustila prav mala teorija zarote, ki so jo nakazali v filmu in dodatno razdelali režiserka in scenarist po projekciji. V letih po Titovi smrti naj bi se v Beogradu sumljivo znašli skupaj agentje CIE in poceni heroin, na katerega so se navlekli najbolj obetavni upi generacije novega vala. Ne glede na sence dvoma pa bo prav kotaleči se mit o EKV vplival na nove generacije poslušalcev, rojene v obdobju tranzicije.
Film Yasukuni v japonsko-kitajski koprodukciji je film o istoimenskem svetišču sredi Tokya, kamor se stekajo travme obeh narodov. Svetinja japonske militaristične družbe, kjer so pokopani Japonci, ki so umrli za časa okupacije so pridruženi še vojni klavci odgovorni za poboje na Kitajskem. Yaskuni, kamor se je šel poklonit bivši japonski premier Koizumi, je sprožil ogorčenje in grajo s strani mednarodne skupnosti. Stara vojna modrost zmagovalecev »gorje poraženim« je primerna prispodoba za film, s katerim je revizionizem zgodovinske resnice poraženih več kot slučajna asociacija na tukajšnje aktualne interpretacije povojnih pobojev.
V sekciji Intimnih portretov je bil prikazan Škafarjev film Otroci, ki je bil edini film domače produkcije na festivalu. V tem sklopu so se zavrteli še tenkočutni portret bivšega česškega predsednika Vaclava Havla, ki je tudi film nalezel s svojo resignirano, a hkrati karizmatično osebnostjo in California Comapany Town o opustelih kalifornijskih mestih, ki so zaradi logike velikih korporacij postala mesta duhov in film, ki zgleda kot fikcija.
Najbolj odmevni film Aktualnega in družbeno-kritičnega sklopa je bil film o Ani Politkovski, pred dobrimi tremi leti ubiti novinarki časopisa Nova Gazeta, ki ji je bila na festivalu posvečena tudi okrogla miza pod okriljem Amnesty International. Švicarski režiser Bergkraut je v film vključil še neobjavljen material s Politkovsko, ki je pogosto prihajala na Zahod in uživala podporo zahodnih novinarskih kolegov, ko si je drznila pisati o zločinih v Čečniji in ostalih norostih Putinovske Rusije. Da situacija po umoru Politkovske še zdaleč ni normalizirana kažeta letošnji umor njenega odvetnika Markelova in novinarke Nove Gazete Anastazije Baburove. Sicer pa je minulo nedeljo ruski predsednik Medvedjev priznal obstoj političnih umorov, kar je za današnjo Rusijo lahko več kot samo napredek v semantiki.
Retrospektiva letošnjega festivala s štirimi filmi je bila posvečena Raymondu Depardonu. S petnajstimi leti se je aktivno začel ukvarjati s fotografijo in zgodaj postal fotograf z mednarodnih bojišč ter fotograf znanih osebnosti. Svoja srečevanja s fotografijo z avtobiografskim komentarji pospremi v filmu Fotografska leta. Ostali filmi so trilogija njegovih desetletnih srečevanj s kmeti na odročnih kmetijah in hkrati prikaz počasnega izumiranja kmetij. Tudi sam kot sin s kmetije je Depardon uspel vzpostaviti pristen stik brez odvečne patetike in naravnostjo protagonistov, za katere se je zdelo, da prisotnosti kamere sploh niso zaznali, ki je tako avtentično uspela ujeti njihov vsakdan.
Festival je s svojo širitvijo postal večji in boljši in nekateri filmi bodo v naslednjih mesecih prikazani tudi v redni distribuciji. Škoda je le, ker sta bila uvodna nagovora na otvoritvi tako podobna pogrebščini in brez zagona, da se je zdelo kot, da ga ne bomo preživeli. Povsem v neskladju s tem, kar smo v enem tednu na festivalu lahko videli!
Za RŠ je v kinih posedal skopofilski Dare P.
Komentarji
komentiraj >>