Drevi se bo s podelitvijo nagrad, in sicer Grumove nagrade za najboljši novi dramski tekst, Grün-Filipičevega priznanja za dramaturške dosežke, nagrade očinstva in Šeligove nagradeza zmagovalca letošnjega tekmovalnega programa, zaključil 39. Teden slovenske drame. Glavna koncentracija festivala je usmerjena na slovenske dramskih tekste oziroma predloge, čeprav je pri selekciji nadgradnja z inovativno uprizoritvijo prav tako pomembna, kakor je povedala letošnja selektorica Alja Predan.
Drevi se bo s podelitvijo nagrad, in sicer Grumove nagrade za najboljši novi dramski tekst, Grün-Filipičevega priznanja za dramaturške dosežke, nagrade občinstva in Šeligove nagrade za zmagovalca letošnjega tekmovalnega programa, zaključil 39. Teden slovenske drame. Pravzaprav bi se lahko preimenoval kar v ‘dvoteden’ slovenske drame, saj je s skupno napovedanimi petnajstimi predstavami tekmovalnega, spremljevalnega in mednarodnega programa letos potekal polnih trinajst dni. Kaj se je te dni dogajalo, tokrat poročamo brez vrhunca razglasitve nagrajencev. Za ta užitek se boste morali zvečer zapeljati v Kranj ali pa počakati na jutrišnje novice.
Teden slovenske drame v Prešernovem gledališču Kranj je poleg mariborskega Borštnikovega srečanja festival, ki ima v slovenskem prostoru najdaljšo tradicijo. Ali je zato tudi konservativen, je spet drugo vprašanje. Glavna koncentracija festivala je usmerjena na uprizoritve slovenskih dramskih tekstov oziroma predlog, čeprav je pri selekciji nadgradnja z inovativno uprizoritvijo prav tako pomembna. To je poudarila tudi letošnja selektorica Alja Predan, ki je izbrala tekmovalni in spremljevalni program. Po lastnih besedah pa je pogrešala presežke in kritičnost.
Naboru sedem plus petih predstav je tudi letos botrovala centralizacija slovenske gledališke umetnosti v prestolnici, saj je kvaliteta tu višja že zaradi bolj razvite mreže publike in kritike. Predvsem pa je v Ljubljani večja konkurenca, gostota gledališč in s tem tudi uprizoritev. Tako se na takšnem festivalu poveča tudi verjetnost izbora ljubljanskih predstav.
Tekmovalni program so tako sestavile: dve uprizoritvi SNG Drame - Niha ura tiha in Osvajalec, lutkovna uprizoritev Hiša Marije pomočnice SMG in društva Konj, Glejeva Nisi pozabila, samo ne spomniš se več in MGLjeva predstava Za naše mlade dame - kar se tiče ljubljanskega teatra. MGLjeva uprizoritev teksta Dragice Potočnjak je v naboru pristala že zato, ker je tekst pred dvema letoma dobil Grumovo nagrado. Tudi ptujska uprizoritev Smeti na luni avtorja, ki se podpisuje pod psevdonimom Rokgre, je logična in za selektorico skoraj nujna izbira, saj gre za lanskega Grumovega nagrajenca. Mariborska adaptacija Cankarjevega Za narodov blagor pa je zablestela pod režisersko taktirko Sebastjana Horvata, ki je bolj kot ne ljubljanski ljubljenec, čeprav si ga prisvaja tudi SNG Maribor.
Spremljevalni program je ponudil raznolik nabor predstav, od lutkovno-kabarejske navihane Kabaretluknja LGL, že uprizorjenega teksta nominiranca z letošnjega Gruma, Najemnina Andreje Rozmana Roze, do Jovanovičevih Plejbojev in Završanove Solistike. Najbolj pa je presenetila izbira Bulčeve uprizoritve Slovenec Slovenca gori postavi, ki je bil lani v okviru Maskine produkcijo uprizorjen v Mali Drami.
Ta eksperimentalna predstava, ki so ji mnogi že ob premieri očitali nedodelanost in nekonsistentnost, je kljub praktično nespremenjeni obliki na kranjskem odru kar nekako zafunkcionirala. Vnesla je tisto radikalnost in provokacijo, pa ne le s tematiziranjem nacionalnega vprašanja, ampak predvsem s formo uprizoritve, ki je mnogim abonentom kranjskega gledališča, ki so bili prevladujoča publika, povzročila refleks zmajevanja z glavo. Klasične teatrske formulacije, ki so na festivalu sicer prevladovale, so potrebovale tovrstno uravnoteženje, čeprav se morda gospe in gospodje tega še ne zavedajo popolnoma.
Od napovedanih treh uprizoritev slovenskih tekstov v izvedbi tujih teatrov sta se zgodili le dve. Hercegovski pozorište iz Črne gore z Arijo Saše Pavček je odpovedalo zaradi bolezni v zasedbi, zato pa smo si lahko ogledali dve uprizoritvi dramskih tekstov gledališkega - recimo temu - predvsem tržnega fenomena - Evalda Flisarja. Enajsti planet v izvedbi Graškega Teater im Keller ni izstopal in briljiral v nobenem segmentu, Kaj pa Leonardo? tokijskega Gledališča luninega mrka pa je zaradi kulturnega prepada deloval predvsem kot simpatična kurioziteta.
Festivalsko dogajanje so pospremile okrogle mize o šolanju dramske pisave, ki bo v novem bolonjskem sistemu končno dobila tudi institucionalizirano mesto na akademiji. Govorilo se je o prihodnosti festivalov v mednarodnih povezavah in mestu slovenske scenske umetnosti v mednarodnem prostoru, ki se je praktično vsem zdelo premajhno, čeprav naj bi bili v tujini prepoznavni in zaželjeni predvsem preko tematizacije navezave na lokalne – torej »jugoslovanske« - konflikte. Teden slovenske drame je ažurno spremljal bilten Dramosled, ki je pod uredništvom Ane Perne izhajal vsaka dva dni in reflektiral festivalske predstave ter spremljevalno dogajanje.
Nestrpno pričakujemo današnjo razglasitev Grumovih nagrad, kjer se med nominiranci gnete pet favoritov. Dan nominirancev, ki se je odvil v sredo, je bil posvečen bralnim uprizoritvam vseh petih novih izvirnih slovenskih dramskih tekstov, ki so jim sledile diskusije in kjer smo si lahko izbrali svojega favorita. Bo to Andrej E. Skubic z besedilom Hura, Nosferatu, Srečko Fišer z Nestalnim nebom, Tomi Leskovec z igro Konec Atlasa, tekst Roze, ki smo ga že videli uprizorjenega, ali pa mogoče 5fantkov.si Simone Semenič? Vsekakor pa še bolj kot zmagovalca pričakujemo kakšno dobro postavitev teksta.
Čeprav je Kranj od Ljubljane oddaljen le okoli dvajset minut vožnje, kar je toliko, kot potrebuješ v Ljubljani za iskanje parkirnega mesta, je Teden slovenske drame na žalost postal predvsem lokalni festival. Kranjsko gledališče ga je popolnoma posvojilo in ga kot festival PG Kranj tudi promovira, največji del vstopnic tako nameni kar abonentom, čeprav sredstva za festival dotekajo v posebno blagajno. S tem ne pripomore k decentralizaciji slovenske kulture, čeprav je razširitev obzorij kranjske publike vsekakor dobrodošla. Pogrešali smo namreč bolj raznoliko občinstvo, saj gre vendar za vseslovenski festival, videli pa smo predvsem abonente PG Kranj in vipovce, ki so opravljali službeno dolžnost.
S slovenskim gledališčem se je overdozala Pia
Komentarji
komentiraj >>