Na pričujočem albumu je zbranih 12 velikih bluesovskih hitov. Muddy Waters, Howlin' Wolf, Memphis Slim in ostala bluesovska druščina je na teh posnetkih obdelana do skrajnosti. Številni prelomi, sampli, združeni z inštrumenti, ki jih dodajajo Little Axe, Wimbish in vodja projekta Keith LeBlanc, so uspeli iz starih, preizkušenih uspešnic ustvariti popolnoma samosvojo zgodbo, ki ima le še malo skupnega z izvornimi originali. Blues za 21. stoletje!!! (v celoti!)
* Verjetno ni potrebno pretirano razširiti obzorja, kako pomembna je bila založba Sugar Hill Records za razvoj rapa in hip-hopa v osemdesetih letih. Prav tako ni potrebno posebej izpostavljati, da so pomembno vlogo pri razcvetu te razpletene popularno glasbene kulture odigrali številni projekti, ki so se porodili v znamenitih Sugar Hill Studios. Smiselno pa je opozoriti, da je glasbenik, ki ga predstavljamo danes, temeljno povezan z razcvetom navedenih odmevnih institucij.
Če ste pred kratkim na TV slučajno ujeli zanimiv dokumentarec o Marshallu Chessu in njegovih bluesovskih in hip-hop prijateljih, potem verjetno že veste, kam merijo današnja razširjanja obzorij. Chuck D se je v oddaji z veliko mero spoštovanja spominjal očakov električnega bluesa, kot sta bila Muddy Waters in Howlin' Wolf. Jasno je povedal, da sta močno vplivala na njegovo rapersko glasbeno ustvarjanje. Rdeča nit oddaje je bila stkana okrog povezovanja bogate bluesovske zgodovine in sodobne popularno glasbene produkcije. Tudi glasbenik, ki se mu posvečamo v današnjih razširjanjih obzorij se je s svojim lanskoletnim projektom Chess Moves: Future Blues posvetil tovrstni preizkušnji.
Bobnar Keith LeBlanc je eden izmed izvornih studijskih glasbenikov, ki je sodeloval pri nastajanju Sugarhill Records. Uveljavil se je kot odličen glasbenik, ki je sodeloval na različnih projektih, z vodilnimi hip hoperji začetka osemdesetih, kot so Sugarhill Gang, Grandmaster Flash in Melle Mel. Njegove ustvarjalne, glasbeno izvajalske in producentske vrline so se kasneje izkazale tudi pri sodelovanju s številnimi zvenečimi imeni popularne glasbe kot so Living Colour, The Cure, James Brown, R.E.M., Rolling Stones, Nine Inch Nails, Ministry, Depeche Mode, itd. Večina vas ga verjetno pozna danes že legendarno funk, dub, noise, elektronsko zasedbo Tackhead. To je bil ob začetku 80-ih praktično hišni bend Sugarhill Records. Ob bobnarju Keithu sta zasedbo dopolnjevala tudi izjemni hip-hopersko nastrojen bluesovski maček Skip McDonald, poznan tudi pod imenom »Little Axe«, prekaljeni basist Doug Wimbish in nihče drug kot slavni producent Adrian Sherwood.
Vsi navedeni, resnično legendarni glasbeniki, razen zadnjega, so tako ali drugače vpleteni tudi v remiksanje in glasbeno obdelavo starih bluesovskih mačkov, ki se jim posvečamo danes. V tem primeru govorimo o resnično sveži, močno prikrojeni preobleki izvorne bluesovske izraznosti. Na albumu je zbranih 12 velikih bluesovskih hitov. Muddy Waters, Howlin' Wolf, Memphis Slim in ostala bluesovska druščina je na teh posnetkih obdelana do skrajnosti. Številni prelomi, sampli, združeni z inštrumenti, ki jih dodajajo Little Axe, Wimbish in vodja projekta Keith LeBlanc, so uspeli iz starih, preizkušenih uspešnic ustvariti popolnoma samosvojo zgodbo, ki ima le še malo skupnega z izvornimi originali. Bluesovskim puristom verjetno takšen pristop ne bo prav nič všeč. Verjetno si bodo mislili: »kdo bi lahko bolje izvedel Wolfov nepozaben komad Moanin' at Midnight kot prav on sam?« Kdo lahko zveni bolj avtentično od Muddyja Watersa in njegove nepozabne skladbice So Glad I'm Living? Ko se posnetkom posvetimo z dovolj veliko mero pozornosti pa lahko ugotovimo, da stanje vendarle ni tako enostavno. Pri kompilaciji Chess Moves gre za dobro načrtovano reinterpretacijo, predrugačenje, preusmerjanje bogate popularno glasbene tradicije v povsem nov, svež kontekst, ki služi novim generacijam. Služi kot izviren primer kreativnega združevanja preteklosti in sedanjosti – bluesovske tradicije in hip-hoperske svežine. Vsem tistim, ki o bluesu ne vedo praktično nič, ponuja vstopno točko v čudoviti svet odkrivanja in raziskovanja bogate popularno glasbene tradicije. Četudi se bodo goreči ljubitelji Chess Records verjetno zmrdovali ob zvočnih učinkih bluesa za prihodnost, kot ga poimenuje in razume Keith LeBlanc, je verjetno namen dosežen: razvijanje izvirnega odnosa do tradicionalne bluesovske forme, na pristen ter domišljen način. Čeprav moram priznati, da sem osebno veliko bolj naklonjen očetom bluesa kot albumu, ki ga boste slišali danes, lahko brez predsodka ugotovim, da Keith LeBlanc, Little Axe in njuni prijatelji ustvarjajo zelo kreativno in zanimivo glasbo. Ta kompilacija je tudi primerno ogrevanje za torkov večer, ko bomo različico bluesa za 21. stoletje začutili tudi v živo, na ljubljanskem koncertu Little Axea in obravnavanih prijateljev, v Gali hali, na Metelkovi. Za enkrat si privoščimo naslednje skladbe z albuma »Chess Moves: Future Blues«:
Najprej boste slišali nekoliko robato razgradnjo Wolfove skladbe »Moanin' At Midnight«; sledi Little Walter in skladba »Boom Boom«; nato »So Glad I'm Living«, Muddyja Watersa; Little Watlerjeva »High Temperature«, ki zaradi nepotrebnih ritmičnih klikov ni najbolj posrečena; Howlin' Wolf bi bil verjetno še kar zadovoljen, če bi slišal izvedbo skladbe »Killing Floor«; Memphis Slim je zanimivo preinterpretiran v komadu »Mother Earth«; skladba Jimmya Rodgersa, »Rock This house« funkcionira zelo dobro, morda celo najbolj prepričljivo na tej kompilaciji; podobno uspela je razčlenitev in lepljenje Eddieja Boyda in skladbe »Third Degree«; sledi Wolfova »Goin' Down Slow«; Rosco Gordon je zastopan s skladbo »Booted«; nato sledi še ponesrečena verzija Ette James, s skladbo »Dearest Darling« in nepričakovan zaključek z »Jock-a-Mo«, Sugar Boy Crawforda, ki deluje nekoliko vsiljivo in neprimerno, glede na ostale posnetke. Če izključimo didaktične učinke obravnavanega glasbenega projekta, se lahko kljub zanimivemu posegu LeBlanca in prijateljev hudomušno vprašamo: »Le kaj je bilo narobe z originali«?
pripravil Brane Škerjanc
Komentarji
komentiraj >>