Torek, 7. 4. 2009
katjapr
Katja Preša recenzira dolgometražec Fever Ray, samostojno ploščo Karin Dreijer Andersson, boljše polovice dvojca The Knife ... (v celoti!)
* Tudi v današnji Tolpi bumov bomo - tako kot včeraj - odkrivali novosti izpod prstov novega (na)vala švedskih glasbenikov. Tokrat se posvečamo prvemu solo izdelku ženske polovice bratsko-sestrskega dua The Knife, ki ga je pod okrilje vzela založba Mute. Karin Dreijer Andersson se predstavlja s projektom Fever Ray. Po signifikantnem uspehu dua The Knife, ki ju je v orbito pravzaprav izstrelil José Gonzales (ne gre nasedati zvenu njegovega imena, gre namreč za švedskega glasbenika argentinskega porekla) s priredbo komada Heartbeats, ki se je nato pojavil v reklami multikorporacije Sony. The Knife sta s svojo synth-pop držo žela nepričakovane uspehe in prepoznavnost razširila krepko preko meja Skandinavije.
Pojav brata in sestre Dreijer je tudi na živih nastopih, na katerih nastopata zakrita z maskami, izžareval misterioznost, ki se ju tudi sicer oklepa v odnosu do medijev. Če gre verjeti novicam z njune spletne strani, The Knife trenutno pišeta opero, mlajši brat Olof pa sredi amazonske gošče snema oglašanje okoliške flore in favne.
Po desetih letih delovanja z The Knife in rojstvu drugega otroka se Karin Dreijer Andersson v poporodnem inspirativno ustvarjalnem naletu ni uspela ustaviti. Spisala je namreč toliko materiala, da se je odločila izdati samostojen album. Na prvenec Fever Ray je uvrstila deset komadov, ki s knifeovskim priokusom plujejo po podzavestnem sanjaškem toku Karininih besedil, ki jih je na papir izlila večinoma v pol budnem stanju, nekje med dnevnim sanjarjenjem in popolno utrujenostjo.
Album Fever Ray je, če ga primerjamo z izdelki The Knife, čemur se težko odrečemo, bolj meditativen in poduhovljen, predvsem pa na njem ni zaznati knifovskega housiranja. Je torej bolj epski z atmosferičnim pridihom, ki smo ga vajeni od The Knife. Predvsem nas na omenjenega spominja Karinin nezgrešljivi vokal, ki se tudi na Fever Ray oglaša s svojo androgino sfiltriranostjo in zveni kot bi zlili skupaj recesijsko skulirano Björk, zadimljeno Kate Bush in paleto vseh sledilk Coco Rosie.
Že prva singla s Fever Ray: If I Had a Heart in When I Grow Up sta nakazala, da se bo album gibal v počasnem, temačno reminiscentnem ritmu. K temu sta prispevala tudi videospota za omenjena komada, ki lepo zaokrožita močvirnato srhljivost in temačnost, ki se nabira okrog albuma Fever Ray. Poleg zaledenelih zvokov syntha in Karinega glasu pa prepričajo tudi minimalistična besedila in edinstvena poetika, ki nas popelje v svet bumerangov, rakovih klešč, tablet za pomivalni stroj, otroškihi prijateljstev in sanj. Fever Ray je dober, izčiščen izdelek, ob poslušanju katerega vas bosta lahko zajela tako klavstrofobičnost kot prepih. Lahko pa ga boste vzljubili oziroma - kot bi rekel dolgoletni član glasbene redakcije B.P - vzljubile, saj naj bi bil to po njegovih besedah album, ki je všeč vsem puncam. O tem presodite sami.
pripravila Katja Preša
Komentarji
komentiraj >>