Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Japonska: Tokijski čutni fragmenti (4686 bralcev)
Sreda, 8. 4. 2009
Barbara D



Tokijo, energičen metropolis z dobrimi 12 miljonskim prebivalstvom, je kompozit izrednega ekonomskega in industrijskega razcveta ter raznolikih kulturnih izrazov.
Kar najbolj pade v oči je vseprisotnost kiča. Od raznovrstnih obeskov na mobitelih pa do svetlikajočih oblačil in modnih dodatkov. Ravno skozi opazovanje modno izredno ozaveščene mlade moške populacije, ki ji vijolična barva ali pa poigravanje z lastno feminilnostjo nikakor ni tuje, doživi vasezaverovani Evropejec nekakšen potujitveni učinek.
Tokijska metropola, formalni naziv ene izmed 47-ih japonskih prefektur, sestoji iz triindvajsetih mestnih okrajev, ki jim neformalno pravimo tudi Tokio. Ime urbanega srca dežele vzhajajočega sonca, dobesedno pomeni vzhodna prestolnica. Tō za vzhod in kyō za glavno mesto. V čemer odmeva njegova prevlada nad Kyotom, nekdanjo prestolnico. Živahen in energičen metropolis z dobrimi 12 miljonskim prebivalstvom je kompozit izrednega ekonomskega in industrijskega razcveta ter raznolikih kulturnih izrazov, od modnih smernic pa do svetovnih sodobnoumetniških tendenc.

V današnjem pismu bom nanizala nekaj fragmentiranih čutnih vtisov, ki nenapovedano in brezmilostno butnejo v obiskovalca tega gomazečega velemesta. Priprave na zmešnjavo in prenatrpanost, sicer natančno tempiranega, želežniškega omrežja, ki povzroža težave tudi čisto 'pristnim' Tokijcem, so praktično nemogoče. Hektično tekanje v vse mogoče smeri ter zdaj že pregovorna okupiranost Japncev bodisi z mobiteli, internetom, igricami, knjigami, mp3 predvajalniki ali pa enostavno z -najbolj praktičnim od vsega- spanjem.

Kinkanje na krajših ali daljših vožnjah, sredi dneva ali noči, sede ali stoje je nekakšna vsesplošna razvada, ki sem ji v lovljenju časovne razlike podlegla tudi sama. In dovolj nenavadno, se kljub nepoznavanju želežniških povezav nisem odpeljala predaleč. Morda je prvi preizkusni kamen poizkusa razumevanja Japonske ravno v avtomatiziranem transu kinkanja in prebujanja na prijetno zibajočih se vlakih.

Pa vendar bolj kot vse našteto pravzaprav pade v oči oz. natančneje ušesa, kratka melodija, ki naznanja odhod vlaka s postaje. Nekaj sekund kičastih in neokusno skomponiranih tonov, ki spominjajo na pojoče glasbene čestitke ali pa melodije pojočih božičnih lučk, deluje sprva šokantno, nato smešno, sčasoma pa popolnoma otopi kakršnakoli potencialna slušna ugodja. Tokijo je pravzaprav poln nenavadnih zvokov, ki sčasoma prisilijo v neizmerno hrepenenje po tišini.

Glavni krivci za slednje so definitivno še kičaste melodije v tematskih barih ali pa na prehodih za pešce, kjer je prost prehod signaliziran s sunkovitimi toni, podobnimi tonom laserskih pištol v določenih računalniških igrah. Tako delujejo majhna budistična ali pa šintoistična svetišča obkrožena z nagnetenimi stanovanjskimi bloki kot priročen kraj bega od mestnega in specifično japonskega kičastega vrveža.

Japonsko razmerje s kičem pa se nikakor ne konča pri zvokih. Tu so še raznovrstni obeski na mobitelih, svetlikajoča oblačila in modni dodatki, ki mimogrede nikakor niso omejena le na ženski del prebivalstva. Ravno skozi opazovanje modno izredno ozaveščene mlade moške populacije, ki ji vijolična barva ali pa poigravanje z lastno feminilnostjo nikakor ni tuje, doživi vasezaverovani Evropejec nekakšen potujitveni učinek. Ta naznanja kako pomen barv ali pa maškarada ne počiva v kakšnih bioloških danostih. A o japonskih moških in njihovi moškosti kdaj drugič.

Vrnimo se h kiču. Ta odvečna, neuporabna in že kar nesmiselna japonska realnost deluje kot nasprotna stran močne težnje po praktičnosti ter visoki efektivnosti in uporabnosti. Mesto kjer je vsak zazidljiv kotiček prej ali slej pozidan; kjer avtomati s hrano in pijačo zaradi priročnosti stojijo na vsakem vogalu; kjer je na kotličku wc školjke še pipa za umivanje rok in kjer celo reklamnih letakov ne razdeljujejo kar samih, temveč jih raje delijo skupaj z robčki. Slednji so namreč uporabni, s potiskanim listom pa pač ni kaj početi. Mesto torej, ki funkcionalnost priganja do skrajnih mej, se po drugi strani utaplja v neuporabnem kiču.

In najbrž je ravno kič indikator človeškosti družbe, saj bi popolno očiščenje neuporabnosti pač vodilo v avtomatizirano družbo robotov brez čustev in občutij. Kar pa Japonci vsekakor niso, samo branje njihovih znakov zahteva malce več pretanjenosti. Tako kot kič pade tudi japonska pretirana vljudnost in prijaznost v navidezno kategorijo odvečnosti. A ravno ta odvečnost nas na vsakem koraku opominja, da so videz ter kulturne norme in trendi ne gelde na vsebino, bistveno lepilo vseh človeških družb.

V kiču in s kičem za vas Barbara


Komentarji
komentiraj >>