V petek, 10.04. se v pripravlja komentar nostalgične dokumentarne razstave Efekat Tito v beograjskem muzeju 25. maja, ki povzema neverjetni kult osebnosti tega nekdanjega državnika.
Čeprav slabih trideset let po smrti je ime nekdanjega državnika, Josipa Broza Tita, še vedno dokaj aktualno. V elitni beograjski četrti na Dedinju, je postavljeno zadnje bivališče tega utemeljitelja in pravzaprav edinega uspešnega voditelja druge Jugoslavije. Poleg Hiše cvetja stoji Muzej 25. maja [muzej dvadesetpetog maja], ki je v letih po razpadu države precej časa životaril in sameval, dandanes pa je očitno v procesu ponovnega oživljanja. Tu se od leta 2004 redno odvija glavni razstavni del tradicionalnega Oktobarskega salona, v lanskem letu pa se je začela odvijati tudi primarna, zgodovinsko dokumentarna muzejska dejavnost. Trenutno je na ogled postavljena druga v nizu razstav o predsedniku Titu, naslovljena Efekat Tito, ki se dotika njegovega kulta osebnosti in njegove medijske pojavnosti.
V Beogradu taksisti vedo povedati, da se na Dedinje vozijo večinoma Slovenci, parkirišče pod velikim platojem pred monumentalno fasado muzeja pa je rezervirano za slovenske avtobuse. Mnogi beograjčani se sprašujejo, zakaj smo ravno 'alpski bratje' tako nostalgični, ko pa živimo v obljubljeni deželi Evropi. A nostalgični so tudi domačini, zlasti v času, ko se zdi druga Jugoslavija v socialnem pogledu nedosegljivi ideal.
Kaj je torej pomenil Tito za Jugoslavijo? Zanjo je bil vsekakor nepogrešljiv. Iz etnično in religiozno pisane, podeželjske države, je ustvaril industrializirano in urbanizirano področje z nekaj močnimi centri. V dolgih letih hladne vojne se je Jugoslavija zdela kot oaza miru in svoboščin v primerjavi z ostalimi socialističnimi državami in režimi. Tito je zapovedal bratstvo in enotnost za vsako ceno, iz sebe pa je naredil vsem skupnega idola in božanstvo. Današnje politično korektne težnje po povezovanju in medkulturnem dialogu dejansko zgolj nadaljujejo to idejo.
Razstava predstavlja perspektive njegovega brezhibnega ustroja propagande in vedno pompoznega protokola. Tito je iz današnje perspektive užival status zveznika, očeta naroda, ki je ogromno svojega časa namenil pojavljanju v javnosti in srečevanju z zvestimi državljani. Delal je pravzaprav to, kar dandanašnji politiki počnejo v času predvolilnih kampanij. Titova kampanija je potekala ves čas, čeprav ni živel v strahu pred izgubo predsedniške pozicije.
Prvi del razstave na ogled postavlja delček zbirke najrazličnejših daril, ki so nastajali pod rokami različnih delovnih ali družbenih organizacij in posameznikov, vojakov, delavcev, umetnikov ali pionirjev. To so bodisi izdelki umetne obrti ali večinoma diletantske umetnosti, ki je v Jugoslaviji uživala veliko državno podporo. Tako so med darili enakovredno vrednotene slike ali gobleni osnovnošolcev ali malce bolj sofisticirani reliefi, slike in skulpture.
Drugi del razstave bazira na predstavitvi izbranega dokumentarnega, propagandnega filmskega in televizijskega gradiva, ki se osredotoča na prireditve ob praznovanju predsednikovega rojstnega dne, Dneva mladosti. Tito je gradil svojo do potankosti izdelano celostno podobo prav na zbliževanju z generacijo pionirjev in mladincev. Štafeta mladosti ob dnevu mladosti je bila vrhunec tega vsakoletnega pompoznega slavja, ko se je na nekdanjem stadionu JNA zbrala nepregledna množica mladine in političnih veljakov.
Projekt Štafete mladosti je odlično dokumentiran in predstavljen skozi propagandne filme iz različnih obdobij, ki kažejo na dejanski razvoj koncepta te prireditve v toku let. Le eno pa je ostalo vse do konca nespremenjeno. To je skoraj fanatična pripadnost mladih generacij svojemu vodji, ki sem jo spodaj podpisani tudi sam deloma občutil na svoji koži, pa čeprav je bil Tito takrat že nekaj let v grobu.
Titova štafeta se je začela 25. maja 1945 in se zaključila z incidentom in afero Novega kolektivizma leta 1987. V 43 letih postopnega razvoja je postala prava institucija. Sprva preprosta proslava se je spremenila v glamurozni visoko proračunski stadionski in televizijski show. Na njej naj bi v svojem času sodeloval vsak tretji Jugoslovan. Samo v prvih dvanajstih letih je bilo narejenih preko 20.000 štafetnih palic. Te so v velikem številu tudi razstavljene in izpričujejo preprosto ljudsko ustvarjalnost anonimnežev. Kasneje seveda štafetne palice začno izdelovati znani umetniki, izbrani na javnih razpisih.
Tito je predstavljen skozi distanco današnjega časa kot samozavesten vladar, oče naroda, diktator s cigaro, dobrodušni starec ali ponosni vojskovodja. Vse to je tudi bil. Uživač, ki je ljubil lagodno življenje in protokole visoke družbe in diplomacije. Na posnetkih ga vidimo kot zvestega sogovornika mladih pionirjev, mehansko rokujočega se z vrsto otrok, kjer mu vsak podari darilo, ki ga utečeni sistem po tekočem traku konzumira. Kot neskončni foto session. Spoznamo social realistično filmsko pripoved o nastanku Jugoslavije iz leta 1957, ki z neposredno patetiko in preprostimi učinki deluje povsem propagandno romantična.
Josip Broz Tito je tako zaradi svoje priljubljenosti še kako živ v zavesti številnih tukaj živečih ljudi. Njegov kult osebnosti je bil spretno zrežiran, na principu celostne podobe nekega produkta. Režiser je bil Tito, ki po smrti ni dobil naslednika, ki bi uspel razviti idejo skupnega prostora brez nacionalnih preprek.
Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>