»Sedaj je čas klitja trave« je ena od fraz, s katerimi se tradicionalno začenja pisma na Japonskem. Seveda v pomladnem času. Tradicionalni načini življenja in pridelave hrane so bili intenzivno prepleteni z menjavo letnih časov in danes najočitneje puščajo sledi v večjih letnih festivalih oz. dogodkih. Eden izmed njih je tudi hanami, tradicionalno opazovanje cvetočih češenj.

Hana sicer pomeni roža in ne sakura, vrsta japonske češnje, ki pa ne obrodi nam poznanega sadeža. V obsežnem tisoč let starem romanu Murasaki Šikibu, z naslovom Princ in dvorne gospe, ki naj bi veljal celo za prvi roman v človeški zgodovini, se je izraz hanami prvič uporabil za opazovanje cvetočih češnjevih dreves.

Poleg tradicionalnih pomenov, vezanih na prihod pomladi, naj bi cvetoča drevesa simbolizirala predvsem minljivost življenja. Dvotedensko cvetenje belo-rožnatih cvetov tako uteleša hkrati kratkost in lepoto življenja. V marčevskem in aprilskem času ni mogoče spregledati Japoncev in tudi turistov, ki skušajo neutrudno ujeti neujemljivo lepoto cvetočega trenutka, bodisi s fotoaparati bodisi z mobilniki. Pa vendar je bojda najbolj cenjen ravno osipanje cvetov. Zaton in propad življenja torej. Sploh se japonskega odnosa do lepote drži določena distanca in suspenz. Bolj kot sam cvet fascinira obljuba brstečega popka ali pa izkušnja življenja, ki jo nosijo odmrli cvetovi.

Suspenz in distanco bi lahko nekoliko grobo navezali tudi na način komuniciranja te, za zahodnjaka intrigantno-fascinantne dežele. Komunikacija na Japonskem daje namreč tišini in ambivalentnosti pomenov odločno prednost pred gostobesednostjo in neposrednostjo. Šele ko sem japonske prijatelje večkrat spravila v zadrego s svojimi turistično neutrudnimi 'zakaji' in zahodnjaško zahtevnimi 'ja ali ne' ter ko so bile moje napol izražene želje večkrat še meni v presenečenje uslišane, je moja surovo-direktna evropejskost pridobila nekaj vzhodnjaške sofisticiranosti in potrpežljivosti.

Nasploh so potrpežljivost, vztrajnost in spoštovanje pravil med najvišjimi družbenimi vrednotami. Individualno izpostavljanje, ki pumpa ego v družbah patoloških narcisov, je tako rekoč nepredstavljivo. Bistvena ni svojskost posameznika, temveč funkcioniranje družbenega kolesja. Vsak posameznik je tako le toliko odgovoren in svoboden, da svoje življenje vodi in podvrže družbenim zapovedim in pravilom. Kot lepote češnjevih cvetov ni iskati v karakteristikah cvetov samih, temveč v procesu rojstva in odmiranja, se človeško življenje ne meri v posebnostih lastnega izraza, temveč v služenju drugim, to je družbenim pravilom ali drugim bitjem.

Podrejanje družbenim zapovedim bije v oči na vsakem koraku, prehojenem na japonskih tleh. V Tokiu se na primer ni mogoče izogniti vsemogočim banalnim opozorilom o previdnosti pri posedanju majhnih otrok v polomljene stole, o nevarnosti skakanja iz premikajočega se vlaka in podobno. Kakšen razvpit poststrukturalist bi z veseljem izjavil, da Japoncem sploh ni treba več misliti, saj Drugi misli namesto njih. Vse, kar morajo storiti, je ubogati zapovedi in ukaze družbenega Drugega in izkušanje svobode v lastnem podrejanju bo zagotovo sledilo.

Pa vendar za izkušanje hanamija ni potrebna kakršna koli nagnjenost k vsesplošnemu podrejanju. Danes se praznik cvetenja češenj preživlja v parkih ob dobri hrani in pijači, bodisi s prijatelji bodisi sodelavci. Prepoln Yoyogi ali pa Ueno, dva večja parka v Tokiu, sta pretekle dni delovala kot prizorišče popuščanja zavor in kršenja rigidnih zapovedi. Če se v času hanamija dopušča nekoliko več hedonističnih užitkov, bodisi v hrani, pijači ali pa prepevanju, to še ne pomeni, da je red japonske družbe kakor koli ogrožen. Malce ekscesa ali pa nam bolj poznanega menjavanja vlog v pustnem času služi funkcioniranju družbenega reda.

Skozi pomirjujoče opazovanje cvetja in živahno druženje se deloholični uslužbenci in študentje prečistijo in naberejo novih moči za nadaljnjo samoizčrpavanje. In simptomatično se - kljub izredni senzibilnosti za tišino, kontekst in večpomenskost - večina obiskovalcev Yoyogija ali pa Uena ne sooča z resnično tišino in nevidnostjo cvetočih parkov. Govorim o šotorskih naseljih brezdomcev, ki diskretno skrita, a vseeno lahko dostopna, ne motijo brezskrbnih opazovalcev lepote minljivosti življenja.

Odmiranje češnjevih cvetov je opazovala Barbara.