Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Henry James v APT: NAMIŠLJENA ODSOTNOST USODE (3411 bralcev)
Ponedeljek, 20. 4. 2009
Zala Dobovšek



V Anton Podbevšek Teatru so minulo nedeljo v koprodukciji z bolonjskim Teatrom di Vita premierno predstavili »Portret neke gospe« v režiji MATJAŽA BERGERJA. V mozaični odrski priredbi romana Henrya Jamesa so kot vodilni motiv izpostavili ljubezen ter jo razčlenili skozi časovne, spolne in družbene perspektive. O izvajanju ljubezenskega izigravanja, preračunljivosti in zapeljevanja. Nekoč in danes.

V Anton Podbevšek Teatru so minulo nedeljo v koprodukciji z bolonjskim Teatrom di Vita premierno predstavili Portret neke gospe v režiji Matjaža Bergerja. V mozaični odrski priredbi romana Henrya Jamesa so kot vodilni motiv izpostavili ljubezen ter jo razčlenili skozi časovne, spolne in družbene perspektive. O izvajanju ljubezenskega izigravanja, preračunljivosti in zapeljevanja. Nekoč in danes.

Henry James je v Portretu neke gospe, postavljenim v sedemdeseta leta 19. stoletja, s svojim preciznim čutom za kritiko družbe in briljantno pisavo pod temeljit drobnogled vzel ameriško-evropske kulturnodružbene ločnice in vzporednice, ki jih je izkusil na lastni koži. Okvirno: Isabel Archer (ki še danes velja za eno najbolj zagonetnih in interesantnih žensk v svetovni literaturi) je bila po smrti svojega očeta odpeljana v Anglijo, kjer so jo med drugim čakala verižna srečevanja z mikavnimi gospodiči (od "podjetnikov", novinarjev do lordov), ki so si dopustili zapleniti srce, medtem ko je ona ostajala načelno nedostopna. Premožna, samozavestna in neizbežno vpeta v milje salonske družbe, je bila trdno odločena, da svoje življenje, preden se dokončno ustali, zaužije v polni meri. Da je imelo pri tem nekaj tudi njena umišljena ideja, da s tem samovoljno vpliva na potek lastne usode (ali pa celo izvaja upor proti božji sili), pa se je kazalo v njenem kategoričnem, pogosto non-šalantnem odvračanju vsega, kar ji je priletelo naproti. Je pa res, da je med krepostjo in strahopetnostjo včasih težko ločiti …

Dve in pol urna odrska adaptacija romana v domeni dramaturginje Nane Milčinski se dogaja v nizu 93 prizorov. Ti ne sledijo nujno izvirnemu zaporedju, ampak v eni izmed možnih permutacij v slogu kronološkega in vsebinskega preskakovanja ponekod za hip celo izskočijo iz same pričakovane linije logičnega razumevanja. Kljub številnim angažiranim in ohranjenim (družinskim in sorodsvetnim) likom pa v ospredju občutno prednjačijo »ljubezenska« razmerja ter njihovi poskusi, padci in lažna upanja v obliki sladkih suspenzov – ki pa so konec konec ključni, da zgodba potuje naprej.

Klikni za veliko sliko: Močan vtis vprašanja determinacije in fleksibilnosti usode, ki pada na celotno predstavo, vsekakor povzročajo kompleksni odnosi med Isabel in njenimi turbo-vztrajnimi snubci. Hkrati pa se s tem ob bok Isabel učinkovito gosti tudi generalni kontrast, ki ga gojijo njeni občudovalci Caspar Goodwood, Lord Warburton, Ralph Touchett in Gilbert Osmond in posledično naraščanje neznosnega napora pretirane zaželenosti. Večni čakalci svoje namene in duševna stanja ponujajo predvsem z nenavadnimi, a zgovornimi rekviziti, s katerimi vzpostavljajo simbolno in kodirano sočasno vizualno govorico.

Začrtana magistralna tema ljubezni v prvi vrsti zaobjema, v sicer privlačno uglajeni formi, mukotrpna hrepenenja, jalova osvajanja in izumetničena razmerja; kasneje pa se izkaže tudi kot inspirativen vzvod v raziskavo "obrobnih" tem svobode, morale, odgovornosti, družbenega prilagajanja ter siceršnje individualne avtonomnosti oziroma narejenosti. Ta se je iz nekdanje, ki jo je pogojeval predvsem strikten družbeni red, danes morda predvsem izraža kot efekt nečimrnosti.

Psihološki realizem, ki ga ponuja Henry James, se v predstavi  znajde na zmuzljivem, skorajda ekperimentalnem polju. Liki namreč ostajajo znotraj karakterizacije sicer pristni, razmeroma dosledni in zgodovinsko avtentični (»v soju sveč«), vendar njihova umestitev v sodobno okolje stiliziranih smrti (in to pot »pod snopi žarometov«), projiciranih indikatorjev prostora dogajanja (Firence, katedrale, saloni …), ambientalne glasbe (Peter Penko), izčiščenega gibanja in gestikulacij terja od njih izjemno zahtevno »izvenčasovno prilagoditev«. S prikovano literarnostjo ostajajo historično zaprašeni, a zaradi raztegljive interpretacije silijo predvsem tudi semkaj, v aktualnost, v praktično preizkušanje Jamesovih arhetipskih dometov znotraj situacij in karakterjev.

Vrvež situacij je lociran na dve belopeščeni - znotraj robov fragmentirano osmišljenimi - kvadratasti ploščadi in dislociran prestol častihlepnega Gilberta Osmonda. Prostorska in svetlobna premeščanja poleg sprememb časa in lokacij še bolj učinkovito označujejo predvsem čustvene ali razumske spreobrnitve, ločnice med zasebnim in javnim, pritajeno psihofizično distanco, priprave na prikrite namene (raznovrstnih spletk) ali pa odličen nastavek za opazovalno naslajanje lorda Osmonda.

Igra Jane Zupančič je zadržana, skrivnostna in pomenljivo distancirana. Toliko bolj izrazita v svoji drži postane vsakokrat, ko stopi v interakcije z enoznačno hladnimi gospodi, jezičnimi, prepirljivimi in vsevednimi sorodniki, histeričnimi prijateljicami in predvsem nedoumljivo vztrajnimi osvajalci njenega srca. S sklepno podreditvijo posesivnemu, gmotnolakomnemu in docela izvenserijskemu Osmondu Isabel svojemu zagonetnemu značaju samo še pridoda mazohistično, čudaško inteligentno in nerazumljivo komponento ženskosti. Spretna mistifikacija o tem, ali je naposled le ubrala pot izven mučnega zakona ali se ponižno vrnila vanj, pa nam tako ne dopušča, da bi ji lahko pristavili sklepni komentar.

Igra celotne zasedbe je pogojno rečeno rafinirana (v suverenosti poleg protagonistke velja izpostaviti Akiro Hasegawo, Branka Jordana, Janeza Starino in Ano Ruter); kolikor jo v to sili taktika dialogov in »spevnost« jezika. Obenem pa jim uglajenost ne daje samo zgodovinski kontekst, predvsem tudi precejšni odmerki koreografiranih akcij – tako pri skupni dinamiki (npr. s posodobljeni zvoki charlestona) ali pa kot kot gibalno orodje za formiranje individuacije. Nekateri »statični« prizori od igralcev zahtevajo izjemno jasno igralsko ekspresivnost, sicer se lahko situacija v hipu spreobrne v nekakšno otrpelo sliko - s sicer atraktivno vsebino, a duhomorno interpretacijo. Dogajalni lok po dvotretinjskem delu spolzi v (dokaj) zaznaven gledalčev napor, a kaj kmalu peripetije med akterji poskrbijo, da se nadaljnja linija prikazovanja spreobrne v pravcato atmosfero kriminalke.

Etablirana ideologija dotične institucije in obzirna uprizoritvena sakralnost zadržujeta možen potop v odrsko iluzijo. Širše zastavljeno »gesto«, nakazujejo objektivni uvodni, vmesni in zaključni govori/napisi, ki celotno formo dogodka razširijo na raven estetskega dokumentiranja in posvetitve. Pa tudi živo izvajani glasbeni intermezzi (Irena Yebuah Tiran in Leticia Yebuah Slapnik) nekam preveč »sumljivo« učinkujejo, da ne bi ob njih pomislili še na kakšno dodatno dimenzijo znotraj gledališke postavitve …

 

Portret je z besedami poskusila izobesiti Zala Dobovšek.

 



Komentarji
komentiraj >>