Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
SCHNAPS: Denar, kurbe & pralni stroj (Cheap Tunes, 2009) (ponovitev 29. 4. '09 ob 00.30) (2917 bralcev)
Sreda, 22. 4. 2009
mcolner



Miha Colner rešeta ploščo domačih nažigačev Schnaps ... (v celoti!)
*
Tokratna Tolpa bumov se bo ubadala z dokaj novim imenom na domači podzemni glasbeni sceni. Zasedba Schnaps prihaja nekje iz okolice Ljubljane in je ena od skupine petih, ki se promovirajo in izdajajo plošče pod znamko Cheap Tunes Records. Ta mlada in zares zaenkrat še povsem neodvisna in neobremenjena založba je pokazala svoje zobe pred dobrim letom dni, ko je s prvim Cheap Tunes Partyjem v javnost lansirala svoje proizvode.

Med druščino bendov Wannabe Artists, Nikki Louder, Spock Studios in New Wave Syria so prav Schnaps tisti najbolj težaško zveneči in neusmiljeno surovi. Po videnem na koncertnih odrih sodeč, bi ta trio lahko označili kvečjemu kot popolnoma zajebantski bend, ki ga ne zanima izčiščena in kakor koli v obstoječe sisteme ukalupljena glasba, pač pa ludistično in amorfno podajanje banalnih sporočil. Eden od razlogov za takšno usmeritev bi lahko bil očiten manko pri obvladovanju instrumentov, ki se zlasti uteleša v dokaj okorni ritem sekciji.

A po videnem in slišanem sodeč, bi morali imeti dekle in oba fanta dober koncept in močno sporočilnost, ki bi nadomestila formalno nedoslednost izvajanja glasbe. Vizualni del prvega ploščka ali bolje EP-ja, ki traja dobrih dvajset minut, ponuja zanimivo estetiko, ki se giblje nekje med popolnim trash artom in striparskim pristopom. Temu primerna pa je tudi glasbena slika Schnapsa, ki je prav tako povsem odpadniška in morda celo nekonvencionalna.

Plošček vsebuje devet komadov, med katerimi sta uvodnik ter zadnja, malce kompleksnejša in daljša skladba, plod sodelovanja z duetom Hexenbrutal. Temu primerno imata tudi drugačen, bolj strukturiran, čeprav kaotičen prizvok. Vmesnih sedem komadov je spoj bazičnega bobnarskega nažiganja, bobnenja distorziranega basa, enoličnega drgnjenja kitare in z efekti opremljenega, surovega vokala. Zaenkrat se celotna estetika Schnapsov vrti okoli metaliziranih kitarskih rifov in noizerskega vzdušja. Komadi so strukturirani na nenadnih menjavah ritmike, kar pa zaradi potopljenega in dokaj enoličnega zvoka niti ne prihaja do pravega izraza.

Kratki komadi, ki v večini ne presegajo dveh in pol minut, se kljub kratkosti albuma dokaj hitro sprevržejo v monotono oglušujoče surovo drvenje skozi različne reference. Vsekakor so člani poslušali hard core in noise zasedbe z začetka devetdesetih. Občasno delujejo kot malce polikani Patareni. Drugič se v njih prepoznava metalska nota, tretjič se spet vračajo v bazični rock ali punk rock, ki so ga pred časom še preigravali. Vokalni predeli se z značilnim efektom približujejo glasu kakšnih Ministry v garažni punk preobleki.

In da se vrnemo h konceptu banda Schnaps, ki glasbeno nima za ponuditi prav veliko novega in razburljivega. Njihovo celostno podobo lahko razumemo kot kritičen komentar na dogajanje v glasbenem svetu, lahko pa tudi kot cinično pripombo do samih sebe. Kljub zajebantski dikciji pa je njihova lirika skrajno banalna in infantilna. Verzi otroškega komada Kuža pazi sicer izkazujejo njihov popolni ludizem in morda celo eskapizem. Schnaps kot da nočejo imeti nič s svetom okoli sebe, saj se zapirajo v povsem svojega, banalnega in povsem brezpomenskega.

Kratko besedilo komada Blumenkranz tako izdavi verze: »V rit si ga vtaknita, ti si moja rožica, tralala, hopsasa, ne ti men ringa raja«. Spet na drugi strani v komadu Mama odkrulijo nekaj takšnega kot: »Tvoja mama ima debelo rit, ne ti to men poštarjev sin, tvoja mama ima dete iz epruvete«.

Kaj lahko ob koncu poslušanja plošče in branja kratkih tekstov sploh potegnemo iz celote. Schnaps je vsekakor zasedba, ki v svoji godbi skriva zametke nekih hrupnih potencialov, ki pa bi jih morali skrajno artikulirati, tako idejno kot tehnično. Prav tako potrebuje artikulacijo njihova lirika, ki zaenkrat ne kaže globljih konceptov, ki bi subtilno prodirali na dan ob poglobitvi vanje. Popolni nihilizem in ludizem bi utegnil ob bolj inteligentnem pristopu v bodoče obroditi plodnejše sadove. Vsak ustvarjalec bi se moral v prvi vrsti izprašati, kaj dela, in predvsem, zakaj dela dotično stvar.

pripravil Miha Colner


Komentarji
komentiraj >>