Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
O zgodovinskih in o novih partizanih (3539 bralcev)
Četrtek, 23. 4. 2009
Miha Zadnikar



Ko se je Bertolt Brecht, veliki pesnik in dramatik po nekajletnem prebežništvu pred nacizmom v ZDA po II. svetovni vojni komajda izognil hudim obtožbam, kar zadeva njegov večkrat izpričani komunizem, se je naselil na vzhodnem delu nekdanje Nemčije. Z zgoraj zapisanimi verzi je nekaj let pred smrtjo kandidiral kot tekstopisec za himno novonastale države z imenom Nemška demokratična republika (NDR). Na natečaju teh verzov sicer niso sprejeli, z nazivom »Otroška himna« pa so zaživeli in se ohranili...
[...]Und weil wir dies Land verbessern,
lieben und beschirmen wir's.
Und das liebste mag's uns scheinen
So wie andern Völkern ihr's.
Bertolt Brecht, »Kinderhymne« (http://www.youtube.com/watch?v=DwdzC8g45xE)

Ko se je Bertolt Brecht, veliki pesnik in dramatik po nekajletnem prebežništvu pred nacizmom v ZDA po II. svetovni vojni komajda izognil hudim obtožbam, kar zadeva njegov večkrat izpričani komunizem, se je naselil na vzhodnem delu nekdanje Nemčije. Z zgoraj zapisanimi verzi je nekaj let pred smrtjo kandidiral kot tekstopisec za himno novonastale države z imenom Nemška demokratična republika (NDR). Na natečaju teh verzov sicer niso sprejeli, z nazivom »Otroška himna« pa so zaživeli in se ohranili med tamkajšnjim prebivalstvom – zlahka jih lahko namesto prvonagrajenega besedila pojemo k muziki, ki jo je za NDR zložil Brechtov dolgoletni tovariš Hanns Eisler.

Še več, besedilo »Otroške himne« je bilo dolga desetletja obvezen in priljubljen del šolske vzgoje, ki je tako v NDR kakor v njeni zahodni sestri Zvezni republiki Nemčiji (ZRN) temeljila na dosledni denacifikaciji, vključujoč pri tem odpravo še nekaj let poprej opevanih idealov nacionalizma in domoljubja. Brecht je namreč v svoji »Otroški himni« suvereno zakoličil včasih »nenehno premakljive« nemške meje (ki naj bodo za vselej »med morjem in Alpami, med Odro in Renom«), v zaključku pa nekdanjo »ljubezen do domovine« odpogojeval z »izboljševanjem dežele«, ki naj jo ima prebivalstvo z Nemškega rado prav tako, torej nič več in nič manj »kakor imajo druga ljudstva rada svoje dežele«.

Če nekolikanj starejše, v strogem antinacizmu vzgojeno nemško prebivalstvo pobarate, kako vidijo »nemško deželo«, se prav lahko pripeti še danes, da bodo vzeli za vzor in vam navedli prav Brechtovo »Otroško himno«, češ takšni smo kot drugi, nič boljši in nič slabši. Odprtost denacificiranega nemškega prebivalstva do »drugega«, radovednost, desetletja dolgo strast do popotništva, gostoljubja, »izmenjave izkušenj« in nekakšno »nacionalno skromnost, normalnost« gre iskati prav pri Brechtu in podobnih vzgojnih ukrepih, ki so sledili padcu Hitlerjevega režima in vcepljeni »kolektivni krivdi«. Pred kakimi dvajsetimi leti pa so se stvari začele spreminjati – naj jih danes zapažamo kot »padec berlinskega zidu« ali kot uvodno zavest o krizi, ki se zdaj zanjo rado reče, da je šele od včeraj. Duhovna erozija oplazi celo dodobra denacificirano nemško prebivalstvo in ga bolj ko kdaj prej po II. svetovni vojni rada požene tudi v neonacistične eskapade in podobne radikalizme biologističnega tipa. Bertolt Brecht, ki se je vse življenje otepal govora o narodu, naciji in njeni kulturi, pač pa je raje govoril o prebivalstvu (te ali one dežele, države) oziroma kvečjemu o ljudstvu, nima več tiste politične moči kot nekdaj. Enotna Nemčija ima na lepem spet svoj narod. Prav tako kot vse države v njeni bližnji in daljni okolici. Tudi »naša«.

Večkrat pravimo, da ima Makedonija precej nesrečne sosede. Pa se ozrimo naokoli od tod: Hrvaška, Italija, Avstrija, Madžarska. Nobena izmed naših sosed ni opravila denacifikacije, čeprav so bile vse precej izrazito na strani fašizma oziroma nacizma. Slovenija je bila na strani kontrarevolucije in klečeplazništva takole napol, z današnjega uradnega vidika zgodovine pač še precej bolj kot v realnosti in, baje, upravičeno. Zgodovinski partizani so potlačeni v območje tako imenovanega revolucionarnega terorja, torej med bandite. Toda ker se ravno bliža 27. april, se spomnimo na poziv, ki ga je Radio Osvobodilna fronta pošiljal v eter kar petkrat na dan od julija 1944 do konca vojne, tako da je verjetno dosegel vse prebivalstvo: »[...] velja tudi za vas. Ne odtegujte se svoji državljanski dolžnosti, da vas ne zadene kazen ob dnevu naše zmage.« Po sklepu Kočevskega zbora je bil narodnoosvobodilni boj nič več in nič manj kakor državljanska dolžnost. Današnji partizan bere ta poziv dialektično, kot državljansko nepokorščino.

Nekdaj ambivalentno domoljubje se je namreč sprevrglo v nacionalistično strast, ki jo utegne razrešiti kvečjemu antropologija, tista kulturne oziroma socialne usmeritve. Ta veda, ki ima v svoji zgodovini nesrečne pripetljaje z rasami, merjenjem lobanj, relativizmom in podobno šaro, se je v zadnjih 35 letih precej streznila in naredila hud pretres na področju kulture. Kdor ne piše »kultura« v navednicah, na vsaki kolikor toliko spodobni fakulteti ne naredi niti prvega letnika. »Kultura« pač ne more biti reificirana, to se pravi, da »kultura« ni nekaj oprijemljivega, postvarelega, s čimer se da dokazati kaj znanstveno relevantnega. Hard-core antropologija tako zatrjuje, da je »kultura« nekaj prav obrnjenega od tiste sheme, ki se je tako reakcionarno držijo fašisti, nacisti oziroma domoljubi – v našem življenju popolnih iluzij je »kultura« kvečjemu »nadorganska« – je kratko malo občutek, da razumemo. »Kultura«, če že, torej obstoji na štiri oči, med dvema osebkoma. Vse drugo, ljubezen do idrijskih žlikrofov, Petre Majdič ali Kočevskega Roga, je intimna zadeva, s katero nimam kaj zahtevati; razglašati; revidirati. Omenjeno troje imam rad, ker je dobro, lepo in mi je v užitek, ne pa zato, ker je iz Slovenije.

Moj dobri znanec, univerzitetni učitelj, je izjemno dosleden, celo zgleden, kar zadeva nacionalizem. Takole pravi: »Tukaj, doma sem nenehno antinacionalist, toda če v tujini kdo reče kaj žaljivega čez Slovenijo, takoj našpičim ušesa in po potrebi spremenim optiko. Navsezadnje nisem kriv za politične odločitve in kikse v parlamentarni demokraciji.« Tukaj in zdaj smo šele pri izhodišču. Takoj ko zaznamo, da parlamentarna demokracija s svojimi aparati ne prepozna sovražnega govora in nestrpnosti, marveč ji ta celo ustrezata (za moralno paniko v kriznem času; za prikrivanje svojih lastnih privatističnih ukrepov, itn.), tedaj napoči čas za radikalno obnovo antifašizma, za partizansko gibanje. Do tedaj ni prepozno. Antifašizem po svojem bistvu ni proti, pač pa zahteva »zgolj« svobodo gibanja, barvito, ne črno-belo skupnost, demistificira in razkrinkava mite, potvarjanje zgodovine, zatiranje samonikle, avtonomne in javne sfere. Antifašizem je boj za javnost, za razpiranje – fašizem je krčenje, dela jaso, kjer je še včeraj stal bohoten in ploden gozd z ustrezno podrastjo in blagodejno senco. S fašizmom in nacizmom, tako nekdaj kot danes, ni dialoga. In kje se začne fašizem? Če smo zelo precizni, pravzaprav že v pogledu na prodajalno, kjer piše »čevlji za vso družino«, namesto »čevlji za vsakogar in vse«.

Kakor je povojna Nemčija radikalno prepričala svoje učence, učenke, vse svoje prebivalstvo s priseljenimi vred, da njegovemu sovražniku (in nacional-socialist je sovražnik prebivalstva) ne gre več nikdar prepustiti cest, ulic in poti, tako moramo storiti tudi mi. Tako je zelo zgodaj, med prvimi v Evropi storila Osvobodilna fronta. Antifašistična manifestacija v ponedeljek opoldne na Trgu OF v Ljubljani ni samo boj za neomadeževanost svetlih odločitev izpred 68 let, ampak radikalen prenos kulturnega boja na področje politike in ideologije, torej v novo realnost. Bodi ponedeljkova vstaja dokaz, da sta politika in ideologija preresni zadevi, da bi ju prepustili parlamentarni oziroma strankarski impotenci in predpolitični drhali, ki na cestah, v avtonomnih prostorih in po novem celo na univerzi legitimira svojo uborno, znanstveno že davno ovrženo resnico. Ne pozabimo, da za nami stoji 3.000 let teorije in stoletja bojev razlaščenih, za njimi pa, kadar so aktivni, ostajajo prah, pepel in mrakoba.

Današnji Terminal je spisal Miha Zadnikar


Komentarji
komentiraj >>