Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
POWERTRIO: What We Think When We Walk And What We Walk While Thinking (Creative Sources, 2009) (ponovitev 1. 5. '09 ob 00.30) (4107 bralcev)
Sobota, 25. 4. 2009
goran



V letu 2007 sestavljeni zasedbi Powertrio so ustvarjalni zagon združili harfist in elektrončkar Eduardo Raon, pianistka Joana Sá ter kitarist Luís Martins. Vsi trije se ponašajo s klasično glasbeno izobrazbo, vendar pa jih ta očitno ne obremenjuje, saj tako skupaj kot posamič ustvarjajo glasbo, za katero v akademskih krogih običajno ni posluha. (v celoti!)
* Presenetljivo plodna portugalska svobodnjaška impro scena se ima za svoj razcvet najbrž zahvaliti nekaterim posameznikom, ki so že zelo zgodaj začeli spremljati eksperimentalne premike v sodobnih muzikah. Izpostaviti velja cenjenega violinista Ernesta Rodriguesa, ki preko svoje založbe Creative Sources predstavlja številne najbolj zanimive sodobne impro glasbenike, nič manj vpliven pa nista multidisciplinaren dvojec Telectu ter delo bivšega strunarja, danes raziskovalca elektronskih zvočnih medijev Rafaela Torala. Še dva ali morda celo tri najvidnejše portugalske improvizatorje bomo kmalu gostili tudi pri nas. V začetku maja je napovedan koncert strunarja Manuela Mote, na festivalu Jazz Cerkno pa v formaciji z Joëlle Léandre pričakujemo enega najvidnejših evropskih impro glasbenikov, violinista Carlosa Zingara.

Na tem istem festivalu med drugim nastopi tudi – zaenkrat še manj znana – formacija Powertrio, ki pa je v svojem kratkem obstoju že pritegnila pozornost sledilcev svobodnjaških muzik. Tu velja pripomniti, da kljub zgovornemu imenu ne gre za kombinacijo boben-bas-kitara, pač pa celo za tiste bolj odprte muzike nenavadno druženje harfe, klavirja in akustične kitare.

V letu 2007 sestavljeni zasedbi so ustvarjalni zagon združili harfist in elektrončkar Eduardo Raon, pianistka Joana Sá ter kitarist Luís Martins. Vsi trije se ponašajo s klasično glasbeno izobrazbo, vendar pa jih ta očitno ne obremenjuje, saj tako skupaj kot posamič ustvarjajo glasbo, za katero v akademskih krogih običajno ni posluha. Raon je denimo član samosvoje poprockovske zasedbe Hipnótica, Sájeva se ukvarja z interpretacijo kompozicij Johna Cagea, Martins pa strune napenja tudi v kolektivu Deolinda, s katerim pod vplivom fada ustvarjajo skladbe zakoreninjene v portugalski tradicionalni in pop glasbi. Skozi prizmo teh muzik je najbliže estetiki Powertria Joana Sá, ki torej raziskuje polje med interpretacijo, improvizacijo in kompozicijo. V začetku aprila objavljen prvenec Powertria, namreč spretno in zvočno razgibano poseže v prostor razpet med improvizacijo in kompozicijo. Šest skladb je trojica sestavila skupaj, eno je podpisal Raon sam, tri pa so delo skladatelja Gerharda Stäblerja, ki v svojem radikalnem, odprtem prečenju giba, zvoka in občasno slike pogosto preseže konvencionalno strukturo kompozicije. Ob tem najbrž ni potrebno poudarjati, da postane tovrsten pristop najbolj zanimiv v koncertnem kontekstu, kar potrdijo tudi video posnetki, nastali med snemanjem albuma.

Plošček ‘What We Think When We Walk And What We Walk While Thinking’ sledi impro struji, ki se opira na sodobno komponirano in eksperimentalno glasbo. Najbolj izrazit stik z njo v spretnem cageovskem izkoriščanju tišine in zvoka naveže pianistka Sájeva, nezgrešljiv vpliv na njene interpretacije pa nedvomno lahko poiščemo v mikrotonalnosti Mortona Feldmana. Z domišljenim poseganjem v drobovje klavirja in njegovim (delnim) prepariranjem svoje interpretacije/improvizacije poveže v dinamično, med občutljivost in energičnost razpeto formo, s katero pogosto postavlja ogrodje Martinsu in Raonu. Slednji se z njo pogosto poveže v harmoniziranjih, vendar pri tem ne pozabi na potencial harfe. To pravzaprav lahko rečemo v primeru vseh treh muzičarjev. Prednosti idiomatskih tipik njihovih inštrumentov igrajo enako pomembno vlogo kot kompozicije same. Ali povedano drugače: kompozicije pogosto oblikujejo prav skozi zvočne karakteristike klavirja, harfe in akustične kitare. Še najmanj opazno vlogo si morda odmeri Martins, čigar neobičajna prebiranja in pokanja strun pa s svojo predirljivostjo pomembno sooblikujejo dinamično zvočno podobo.

To dopolnijo oziroma nadgradijo še Raonove neklišejske elektronske teksture, ki so v elektroakustični glasbi vse prevečkrat podrejene akustičnemu inštrumentariju, Powertrio pa jim v svoji estetiki nameni povsem enakovredno vlogo. Bodisi tako, da jih potisne povsem v ospredje, ali pa prostor odpre le komaj slišnim šumom. Res je sicer, da bi nekateri posegi morda terjali večjo mero prefinjenosti, ker pa gre za povsem svežo zasedbo, bi bilo pričakovanje perfektnosti morda kar malce neokusno. Powertrio s svojim prvencem predoči glasbeno zrelost, zvočno zanimivost in svežino, zato so tudi pričakovanja pred njihovim nastopom v Cerknem razumljivo visoka.

pripravil Goran Kompoš

"What We Think When We Walk And What..." Recording Sessions 2008


Komentarji
komentiraj >>