Torek, 28. 4. 2009
juREm
Jure Matičič recenzira novo ploščo raznolikih prežemajočih estetik elektronske glasbe Pendle Coven ... (v celoti!)
* Ker se dubovska techno muzika v zadnjih letih manifestira kot še nikoli, je počasi treba našpičiti naše kritiške čute in v bogati zbirki globokih, zatripanih in z basom zaznamovanih plošč, izbirati tiste, ki obetajo nekaj posebnega. Tiste, ki štrlijo iznad povprečja in žanru celo prinesejo nekaj svežine, ki jo prav pri tej zvrsti osebno pogosto povzročam. Seveda ne bo moglo iti za kakšno posebno revolucijo, ki bi z velikimi idejami nadgradila tisto, kar je na začetku devetdesetih let naredil legendarni berlinski krog okoli založb Chain Reaction in Basic Channel, a vseeno bi si želeli vsaj majhno iskrico spremembe, ki bi dubovski techno ponesla naprej s časom. Pa ne me razumeti narobe, žanr tak kot je, je idealen, odličen za poslušalsko konzumacijo, še posebej doma na kakšnih res dobrih slušalkah, ki iz plavajočih, skoraj zatrensanih komadov prinesejo vsako najmanjšo zvokovno podrobnost.
Govorimo torej o užitku za elektronske skladokusce, ki znajo pokukati izza plesnega podija in se podati v področje abstrakcije, zamazanega zvoka in prav zares počasnega dogajanja v komadih, ki običajno ne sežejo pod osem ali deset minut. Takšen je torej križni pregled žanra, ki ga vrtimo v današnji tolpi bumov in ki ga verjetno tudi že dobro poznate, če ne drugače pa zaradi skupine domačih didžejev, ki dub technu že vrsto let posvečajo veliko pozornost in ga spremljajo z neverjetno zagnanostjo. Poleg tega moramo pogledati še slovensko elektronsko diskografijo, ki prav tako vsebuje nekaj odličnih dub-techno zapisov, v prvi vrsti pa je to Octexov debutantski album, ki ga je posnel pred davnimi leti in ki je kvalitativno slovensko dub techno sceno dvignil na naslednji nivo.
No, ampak danes ne predstavljamo Octexa, ampak njegova angleška kolega, ki delujeta pod imenom Pendle Coven. Gary Howell in Miles Whittaker prihajata iz mesta Burnley, njuna kariera pa traja že nekje od začetka devetdesetih, ko sta se prvič spoznala in uživala v zvočnih kreacijah Aphex Twina in njunih IDM-ovskih sonarodnjakov Autechre. Seveda je zraven posegel tudi že prej omenjeni berlinski dub-tehnaški lobij in začela se je kratka serija malih plošč, ki je svoj vrhunec dosegla v plošči, ki jo predstavlamo danes. Abum Self Assesment sedi n vrhu ne ravno najbolj obsežne diskografije, ki se je začela graditi okoli leta 2003, pa še to izključno pri založbi Modern Love. Ta škotska založba, osnovana v nedrjih glasenih trgovin Boomkat in Pelicanneck iz Manchestra, ja pravzaprav tudi zelo ekskluzivna pri svoji izbiri varovancev, res pa je, da vsi prihajajo iz globjih in bolj abstraktnih tehnaških vod. Zadnja leta pri Modern Love prevladujeta predvsem Claro Intelecto in pa Andy Stott, ki sta vsebinsko zelo blizu temu, kar dela Pendle Coven, prav tako sta oba pri Modern Love objavila svoje albumske debije. Modern Love je torej upoštevanja redna druščina, ki dubovske muzike poskuša interpretirati z nekim posebnim temperamentom, kar pripelje do malce drugačnega zvoka kot ga poznamo običajno, z manj klišejskimi efekti, manj filri in spogledovanjem z ostalimi glasbenimi zvrstmi, na primer z dubstepom. Pri tem mislim še posebej na Pendle Coven, ki se sprehajata od čiste ambientale, pa do skorajda klubskih komadov, ki ploščo Self Assessment dovolj razgibajo in jo naredijo bolj dinamično.
pripravil Jure Matičič
Komentarji
komentiraj >>