Sreda, 29. 4. 2009
Tit Podobnik
Tokratni RŠ Koncert posvečamo enemu lanskoletnih nastopov velikega italijanskega orkestra Minafric ter treh posebej izstopajočih članov, ki so vsak v svojem krogu obeležili neko dobo v otoški glasbeni zgodbi. Slednji so Keith in Julie Tippett ali Tippetts ter Louis Moholo-Moholo. Razlog za to pa je seveda njihov nastop v tej postavi na letošnji jubilejni ediciji Jazz festivala Ljubljana
* Tokratni RŠ Koncert posvečamo enemu lanskoletnih nastopov velikega italijanskega orkestra Minafric ter treh posebej izstopajočih članov, ki so vsak v svojem krogu obeležili neko dobo v otoški glasbeni zgodbi. Slednji so Keith in Julie Tippett ali Tippetts ter Louis Moholo-Moholo. Razlog za to pa je seveda njihov nastop v tej postavi na letošnji jubilejni ediciji Jazz festivala Ljubljana.
Veliki orkestri pianista Keitha Tippetta spremljajo že dobršen del njegove kariere. Spomnimo se samo gromozanskega Centipede, čigar album Septober Energy je leta 1971 sproduciral Robert Fripp, gre pa za zanimiv odraz takratne jazzovske in canterburyske scene v Angliji. Njegovo vpletenost v slednjo dodatno ponazarjajo tudi Keithovi doprinosi k trem albumom progresivne zasedbe King Crimson, in sicer gre za albume In the Wake of Poseidon, Lizard ter Islands. Poleg tega je snemal tudi z Robertom Wyattom, že v šestdesetih pa se je dodobra seznanil z južnoafriško diasporo, ki je v Londonu takrat našla nekakšen azil. In med njimi je bil tudi bobnar Louis Moholo, takrat še brez drugega Mohola.
Louis Moholo je svoj priimek šele nedavno podaljšal še za en Moholo, razlog pa naj bi tičal predvsem v bolj pristnem južnoafriškem zvenu. Kakorkoli že, na teh frekvencah dokaj dobro predstavljen glasbenik je pred kratkim z Marilyn Crispell izdal zimproviziran plošček Sibanye(We are One), precejšen del lanskega leta pa je namenil ravno turneji z Minafric Orchestra. Da se v velikih orkestrih dobro znajde, ni seveda nobena skrivnost, saj so jih Južnoafričani na čelu s Chrisom McGregorjem v šestdestih tvorili kar nekaj. Ob tem pa obravnavani kolektiv izvira ravno iz Moholo-Moholovega Dedication Orchestra, kjer sta bila sicer prisotna tudi Keith in Julie Tippets in ki je bil zasnovan kot poklon preminulim južnoafriškim glasbenikom v Angliji.
Glas mnogih hitov psihedeličnega pop benda iz šestdesetih Brian Auger's (beri: ožers) Trinity je nezgrešljiv. Morda danes predvsem v višjih legah bolj močan in temen, a še vedno dovolj značilen, da bi v Julie Tippetts marsikdo prepoznal Julie Driscoll. Sicer na koncertih Minafric Orchestra ne prihaja v ospredje tako močno kot takrat ali na pravkar izdanem albumu Nostalgia 77 Sessions, kjer ima osrednjo vlogo, slišimo jo pa le.
Na tem radijskem posnetku, ki je, vsaj kar se liste skladb tiče, povsem identičen leta 2004 posnetemu koncertnemu albumu Viva La Black Live at Ruvo, godejo note z že davno napisanih kompozicij. Avtorji slednjih se gibljejo vse od Duduja Pukwane ter Keitha Tippetta, pa do Harryja Millerja in zaključka z južnoafriško himno. 17-članski orkester se jim preda z izrazito nostalgičnim pridihom, ob katerem muziciranje italijanskega dela prav nič ne zaostaja za osrednjim triom. Sicer iz Viva La Black pogrešamo kar nekaj članov Canto General, a so vrzeli na čelu z Giovannijem Maierjem dobro zapolnili drugi. Tako nam ostane le še, da se potopimo v širok zvočni spekter emocionalnega orkestra s pestrim pedigrejem, ki zna razgibati poslušalčeva ušesa.
pripravil Tit Podobnik
Komentarji
komentiraj >>