V četrtek ob 16. uri bo v etru Radia Študent obdelana razstava Skrite zgodovine skupine OHO, ki predstavlja ustvarjanje te eksperimentalne skupine tudi v drugačni luči. Skupina OHO je torej skozi oči teoretika in kustosa Miška Šuvakovića pridobila še dodatne dimenzije v domačem kulturnem prostoru.
V zgodovini slovenske umetnosti obstaja več vzporednih smeri in njihovih interpretacij, ki so vsaka zase pravilna, a se medsebojno nujno izključujejo. To je teza Miška Šuvakovića, kustosa razstave o skupini OHO v galeriji P74. Čeprav je skupina OHO v svojem času pomenila popoln odklon od vseh obstoječih in sprejemljivih smernic tedanje umetnosti v Jugoslaviji in je obveljala kot skrajna kontrakulturna praksa, se je klima po mnogih letih obrnila njim v prid.
Skupina OHO sodi v eno izmed teh vzporednih zgodovin in je v trenutnem času izjemno aktualna. Čas in izraz tako imenovane sodobne umetnosti je v tovrstnih konceptualnih poetikah začel iskati svoje temelje. OHO kot pojem neoavantgarde ter pojem prvega odmeva konceptualizma izven zahodnega sveta je ustvaril platformo za številne interpretacije in celo ponovne uprizoritve. Po skupini IRWIN se jih je poslužila še trojica Janezov Janš, zdaj pa je projekt 'Triglav' že zapisan v zgodovino kot prelomno subverzivno dejanje.
Kaj je torej ob mnogih raziskavah in teoretski obdelavi ostalo skritega okoli delovanja skupine OHO? Ustanovni član Marko Pogačnik je vselej poudarjal, da je OHO z današnjega gledišča ovrednotena predvsem kot skupina, ki je delovala znotraj razširjenega polja likovne umetnosti. A OHO je segal mnogo dlje in globlje. To je bila vselej odprta forma raznolikih in enakovrednih ustvarjalcev, ki so ustvarjali poezijo, film, se pečali z aktivizmom in kasneje z ezoteričnimi praksami.
Miško Šuvaković je razstavo v prvi vrsti zastavil kot pregled praks, ki so v pogojih tako imenovanega socialističnega modernizma provocirale in problematizirale ustroj socialističnega reda in navidezne avtonomije umetnosti. Tako so se avtorji z različnimi vplivnimi ozadji ubadali s percepcijo trdovratne katoliške tradicije in socialistične morale. Poleg družbene kritike so kot odkrite subverzije izvajali tudi eksplicitne seksualne prakse.
Gledalcu je tako v prvi vrsti in v prvem prostoru predstavljeno mnoštvo kratkih eksperimentalnih filmov in dokumentov akcij Naška Križnarja z različnimi formalnimi in vsebinskimi koncepti. Slednji so z današnjega gledišča lahko povsem nerazumljivi brez poznavanja konteksta tistega specifičnega prostora in časa. Filmska poetika snemalca in avtorja Križnarja ter vseh ostalih sodelujočih in nastopajočih predstavljajo izjemen komentar svojega časa, ki ga je zaradi specifičnih pogojev dela včasih težko razumeti. V formalnem smislu pa so filmi odličen pokazatelj možnosti preprostega poigravanja z medijem pred pojavom video produkcije.
V spodnjem prostoru galerije so na ogled publikacije, stripi, fotografije, kolaži in skice kot samostojne enote, dokumentacije ali izseki posameznih projektov. Stripa Marka Pogačnika z naslovoma 'Juno' in 'Tinza' se odločno provokativno lotevata družbene morale svojega časa. Obe naslovni junakinji sta emancipirani ženski, ki razgaljeni v dvojni igri komentarjev pripovedujeta o svojih intimnih in širše svetovno nazorskih družbenih vsebinah.
Veliko pozornosti je namenjene neposrednim protestom proti krvavi moriji v Vietnamu, ki so jo s hipijevsko naivnostjo in pretkano umetniško pozicijo kljub samozavedni nemoči javno napadali. Tako je David Nez ustvaril likovno shemo in besedno igro 'topečih se topov' kot utopijo pacifizma. Marko Pogačnik je šel v svojih izjavah še dlje in je s preprosto igro ravnih linij in napisa 'US Army' ustvaril podobo svastike. V tem primeru smo priča delu, ki je subverzivno z več gledišč, obenem pa aktualno tudi v novem tisočletju z novimi imperialističnimi pohodi debelega strica Sama.
Skrajno aktualen in pomenljiv kontekst ponuja tudi preprosta, a učinkovita vizualna pesnitev ali bolje aforizem v časopisu Tribuna. Verzi 'Obuli vas bomo – Planika, Očistili vas bomo, Oborožili vas bomo, Ubili vas bomo – Vietnam' nakazujejo prikrito ironijo do medijskega jezika. Matjaž Hanžek je v popolnoma hipijevski, ludistični maniri ustvaril kolaž s preprostim ter deloma dvoumnim sporočilom: 'LSD uživam'.
Skupina OHO je bila torej kompleksna in konfuzna gmota, ki je tedanja umetnostna srenja očitno ni mogla razumeti. Uradna zgodovina je vselej nagnjena k izključevanju, čeprav je skupino OHO našla v zapuščini preteklosti. Marsičesa tudi ni. Kolektivno dejanje razvejane, številčne in ustvarjalno razgibane skupine je odkrilo povsem nove umetniške svetove v tem prostoru. Posledično je skupina OHO neusahljiv vir proučevanja in predstavljanja neobjavljenih ali zgolj pozabljenih projektov, saj je njihova ustvarjalna zakladnica globoka. Celoti pa manjka predvsem bolje obrazložen kontekst, ki pa se bo menda utelesil v obliki razstavnega kataloga.
Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>