Naši finančni veljaki so se odločili, da bi bilo fino in fajn financirati visoko šolstvo za gospodarski razvoj. Zato je na to temo pred slabim tednom na Ekonomski fakulteti potekala debata učenih in podkovanih.
Po besedah udeleženih poslušalcev »doktorji ekonomisti« niso povedali nič novega. Razgrnili so že znane načrte, izpostavili nekaj odstotkov in izrazili skrbi ob izvajanju reform. Jasno, pomanjkanje razvojne strategije vladne politike in visokošolskega sistema v preteklosti je pripeljalo do današnje vsesplošne zmedenosti ...
Naši se na splošno zelo radi zgledujejo po skandinavskih državah, ampak ne moremo se znebiti občutka, da teh zgledov ne znajo ali pa nočejo aplicirati na to našo malo fleksibilno deželo. Poleg tega nekako kot da ne razumejo, kako pomembno je visoko šolstvo za dolgoročni razvoj družbe.
Kot so nam to demonstrirale ravno skandinavske države, so naložbe v visoko šolstvo izjemno donosne in zato ključne za gospodarsko rast. Gospodarska rast pa je samo ena od posledic dobro delujočega visokega šolstva, saj izjemno vpliva tudi na ostale elemente blaginje prebivalstva.
Kot eno največjih dilem financiranja slovenskega visokega šolstva so ekonomisti navedli vire financiranja, še posebej iskanje ustreznih kombinacij javnih in zasebnih virov. Pri tem je ključna razdelitev javnih virov, predvsem z vidika kakovosti procesov in zaposljivosti diplomantov. V resoluciji o visokem šolstvu je zapisano, da bo treba povečati sredstva za visoko šolstvo, če Slovenija želi biti konkurenčna. To je zdaj že vsem kristalno jasno. Še vedno pa je odprtih nekaj vprašanj, in sicer: ali naj se financira študijska skupina, ki je vezana na program ali fakulteto? In še: kako se določi pas, koliko je fiksno financirano s strani države, koliko pa variabilno glede na študente/diplomante?
Mramor, ki je poudaril, da je za financiranje fakultet in ne posameznih programov, je optimističen. Pravi, da bi bilo možno z ustreznim prerazporejanjem javnih sredstev v naslednjih petih letih delež BDP, namenjen visokošolskemu izobraževanju, povečevati za 0.5 odstotka letno:
Mramor je polemiziral še o tem, kako bi lahko število vpisnih mest omejili - seveda tako država plača manj -, o tem, da se druga stopnja dodiplomskega študija financira za vsaj 30 odstotkov več kot prva in da bi doktorski študij podaljšali s treh na štiri leta - ker če vse EU države podaljšujejo, bomo tudi mi. Kar sicer pomeni dodaten strošek za državo, a kot pravi Mramor:
Dr. Dušan Lesjak s Fakultete za management je področje financiranja študijskih skupin primerjal z odpiranjem Pandorine skrinjice. Izpostavil je progresivno lestvico financiranja po stopnjah, zavzema pa se za različne stroške po programih.
Györkös pa je še optimistično dodal:
Skratka, ne glede na vse, so govorci dajali občutek strokovnosti. Občutek, da kljub vsemu sranju ob bolonji in žalostnemu finančnemu inputu, vsaj razmišljajo v pravi smeri - v smeri EU politike, kjer naj bi na študenta dali več kot na osnovnošolca.
Finančnim strokovnjakom sta nemo prikimavala JureG in vajenka Bili