Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
KOMBO: Biči (Zvočni izviri, 2009) (ponovitev 11. 5. '09 ob 00.30) (3839 bralcev)
Ponedeljek, 4. 5. 2009
MarioB



Mario Batelič recenzira novo, drugo ploščo zasedbe Kombo, sestavljeno iz mladih nadebudnih glasbenikov pod vodstvom tolkalca Zlatka Kaučiča, tokrat z gostom, italijanskim pihalcem Javierjem Girottom ... (v celoti!)
* Kombo, po sestavu mladostniška, a po znanju in obvladovanju inštrumentov še kako izkušena in prekaljena zasedba, je nastala na delavnicah večstranskega Zlatka Kaučiča, ki s številnimi projekti nadaljuje svojo zdaj že več kot 30 let dolgo in plodno glasbeno delovanje. Pred dnevi je zasedba v samozaložbi objavila svoj drugi album s posnetki, ki so nastali prav na lanskoletnem koncertu v Novi Gorici ob 30-letnici Kaučičevega delovanja.

Album Biči, ki nadaljuje zgodbo in godbo Komba z odličnega prvenca Skriti kotički svetlobe iz leta 2006, se obenem navezuje na dosedanjo poetiko benda, po drugi strani pa razširja zvočni in žanrski domet te zagnane zasedbe. Najbolj očitna oziroma slišna sprememba je v angažiranju gostujočega glasbenika, argentinsko-italijanskega pihalca Javierja Girotta, ki ga poznamo tako iz njegovih projektov, izmed katerih je najbolj znan Aires Tango, kakor tudi iz sodelovanj s Kaučičem, kot je denimo Cerkno Trio.

Girotto je na pisan in vizualno zadet ovitek, ki je delo slikarja Ateja Tutte, napisal spodbudne besede o Kombu in tako krasno zapopadel naravo dela Kaučičeve zasedbe ter dopolnil zvok tako s svobodnjaškim, kakor tudi z zanj tipičnim melanholičnim igranjem. Poudarek zasedbe je na skupinskem delu – od zvoka do same strukture skladb –, ki ponuja številčnim muzičistom zadosti prostora tako za nabrito in udarno skupinsko igro, kakor za nekonvencionalne solistične izlete na kitarah ali klaviaturah, ki občasno prevzamejo kratko glavno vlogo, a se vedno skladno zlijejo z razvejano spremljavo.

Ko smo že omenjali žanrsko raznolikost, naj poudarimo, da se Kombo seveda drži jazzovskega ustvarjalnega polja, a se poznavalsko in suvereno loteva številnih odvodov, podzvrsti ali jazzovskih šol. Tako lahko na albumu Biči slišimo frejazzovsko in avantgardno zvenenje, poigravanje s tradicionalnimi godbami (milonga, kalipso), fusion, jazz rock, latinskoameriške obrazce in tudi prvine sodobne nove muzike. V vseh naštetih je bend pod vodstvom Kaučiča enako spreten in razigran, z značilnim razširjenim zvokom malega velikega orkestra, z razigrano ritmiko, ki jo poganja kar pet bobnarjev in tolkalcev.

Tisti, ki že poznate delo zasedbe, veste, da so se, čeprav je Kaučič bobnar in tolkalec, v Kombu znašli tako bobnarji kot tudi kitaristi, basisti in klaviaturisti, kar je pripeljalo do večslojne, zgoščene in našpičene zvočne slike. Kot solisti se na gosto stkano ritmično podlago dostikrat izpostavijo trije kitaristi, ki menjavajo barvo od temnega fusion zvoka do rockovske ostrine.

Kot omenjeno, se bend suvereno podaja v raznolike jazzovske in objazzovske zvrsti od rocka in fusiona do tradicionalnih muzik in avantgarde ter eksperimenta. Takšna pestrost povzroči, da album, ki sicer traja skoraj 80 minut, mine v hipu, saj so sicer žanrsko različni komadi dobro sopostavljeni in upamo si reči, da bodo marsikateremu nadebudnemu mlademu glasbeniku lahko služili kot odličen primer, kako danes igrati moderen jazz, navdihnjen tudi s polpreteklimi podžanri, pri tem pa ohraniti sodoben pristop in zvok.

Med dvanajstimi skladbami z albuma bi zato težko izpostavili en sam naslov, ki tvori neko središče albuma - kot je bil primer na prvencu z naslovno skladbo. Morda bi le po kompleksnosti in močnem vtisu ter sugestivni izvedbi izpostavili Kaučičevo skladbo Barabinka, ki jo sicer poznamo od prej, tudi z albuma Vizionarja. Kaučič je sicer prispeval veliko večino skladb, deset od dvanajstih, dve pa sta delo Girotta.

Zvok Komba je, če ga primerjamo s prvencem, tokrat še bolj dodelan in kompakten, skladbe pa še bolj razkazujejo raznolike jazzovske in druge usmeritve ter navdihe. Tudi razpoloženjskost niha od jazz-rockovske udarnosti prek jazzovske liričnosti do igrivih, šaljivih in nadvse navdahnjenih eksperimentalnih variacij na znane žanre v drugačnih preoblekah, kakršna je denimo skladba Alpski kalipso.


Kombo nas preseneča z vsako skladbo, tako z ubranim skupinskim zvokom kot tudi s suverenim pristopom do raznovrstnih zvočnih in aranžerskih prijemov ter z usklajeno medigro, kakršne na domači jazzovski sceni ne slišimo prav vsak dan! Možnost, da se v napisano prepričate tudi v živo, se ponuja že to sredo, 6. maja, ko bo Kombo nastopil v Menzi pri koritu.

pripravil Mario Batelič


Komentarji
komentiraj >>