Koga ali kaj bi veljalo scvreti na kresovanjih v prazničnih dneh med Dnevom upora in Praznikom dela? Tako imenovane tajkune, ki so poštekali kako oplemenititi svoj ali, še večkrat, sposojeni kapital in so finančne balone napihnili do razpočenja? Menedžerje z nekaj tisoč evrskimi plačami, ki nekvalificiranim delavcem odmerjajo eksistencialni minimum za enostavno reprodukcijo delovne sile, ki ne omogoča niti biološke reprodukcije vrste, kaj šele zagotavljanja kulturnih, izobraževalnih, rekreativnih...
Koga ali kaj bi veljalo scvreti na kresovanjih v prazničnih dneh med Dnevom upora in Praznikom dela? Tako imenovane tajkune, ki so poštekali kako oplemenititi svoj ali, še večkrat, sposojeni kapital in so finančne balone napihnili do razpočenja? Menedžerje z nekaj tisoč evrskimi plačami, ki nekvalificiranim delavcem odmerjajo eksistencialni minimum za enostavno reprodukcijo delovne sile, ki ne omogoča niti biološke reprodukcije vrste, kaj šele zagotavljanja kulturnih, izobraževalnih, rekreativnih in drugih potreb homo sapiensa? Parlamentarne stranke, ki pod krinko srditih medsebojnih nasprotovanj kolaborirajo v perpetuiranju blokovske delitve sveta na imetnike in neimetnike? Svetovne religije, ki jih, kljub dejanski politični moči, bolj kot dobrobit slehernika, zanima boj za tako imenovane duše nasproti konkurenčnim ideološkim kompleksom, dokazano pa tudi kapitalska rast?
Bi si veljalo zblanširati TV Slovenija za praznični prispevek o Osvobodilni fronti, v katerem avtor ugotavlja, da državni praznik sedemindvajsetega aprila slavi morilsko stalinistično organizacijo, ki je sprožila državljansko vojno? Je potrebno obredno zroštiljati sociološko in ekonomsko teorijo, ki se je ni uspelo prebiti iz polja akademske razprave in opozarjanja na neuravnoteženost kapitalističnega raja v prakso? Zlatka Zahovića in Srečka Katanca, ki se še vedno žalita in s tem onemogočata spravo vseh Slovenk, ki stojijo za vsemi Slovenci?
Odgovor je da, ampak to ni dovolj.
Ali, če parafraziramo Butnskalo, ki jo je kot primerek svoje svetle preteklosti v Kinu Dvor zavrtel pričujoči radio: Vrzi v ogenj vse, kar imaš. In ko nimaš ničesar več, se vrzi nag v ogenj. Le tako je upati, da bo kaznovan zadnji krivec za katastrofo, ki se je tudi v regiji začela davno pred lansko jesenjo. Na tako drastično misel podpisanega navaja dogajanje v Splitu, ki odraža več nians krčev neoliberalizma v smradu nacionalističnih hologramov. Prejšnji teden je prek direktorja tamkajšnje Jadranske pivovarne njena lastnica, Pivovarna Laško, objavila namero o likvidaciji podjetja. Ker se je zaposlenim zdelo bedasto zapreti štacuno, ki je, po njihovih navedbah, letos prodala petnajst odstotkov več piva Kaltenberg, kot lani, so ti v torek ustanovili delavsko upravo in po odhodu direktorja Tomaža Udriha v Slovenijo prevzeli podjetje.
Na splitsko sodišče je uprava dostavila vlogo za stečaj, ki naj bi bil za zaposlene ugodnejši od likvidacije, ki jo je načrtovalo Laško, saj omogoča ohranitev delovnih mest in premoženja podjetja. Delavska uprava je stopila v stik z dobavitelji in gostinci in nadaljevala s proizvodnjo ter sporočila, navajam »Radije u smrt nego u likvidaciju!«, konec navedka. Si predstavljate? Da je na Balkan samoupravljanje prispelo pred prašičjo gripo! Ampak, zakaj pa ne? Mar ni omenjeni upravno-produkcijski način, resda po kapitalskih merilih ekonomsko le zmerno uspešen in delujoč bolj na proklamativni, kot dejanski ravni, nekoč že bil predmet proučevanja ekonomistov tudi iz kapitalističnih držav? Skepsa do eksperimenta bi bila upravičena, če ga ne bi uspešno ponovili na drugem koncu sveta, v argentinski tovarni keramike Zanon. Tudi tu je delavcem počil film. Leta 2001 so sredi finančnega sesutja države zavzeli tovarno. Do leta 2005 so zaposlili poldrugi stot novih delavcev in v treh mesecih zgradili bolnišnico. Si, se puede - ja, nemogoče je mogoče.
Skočimo nazaj na Balkan, na vrsti je kotiček za absurd. Slovenska ta velika občila dan po dogodku niso kaj prida poročala o okupaciji. Hrvaška prav tako ne. Je pa hrvaška medmrežna stran Naslov.hr že v sredo demantirala nekatere hrvaške medije, zatrjujoč, da ne gre za delavski upor, temveč, da so delavci zgolj nadaljevali s proizvodnjo. Za sveže rekatolicizirano Dalmacijo in Hrvaško je ponoven vznik samoupravljanja očitno preveč. In zakaj lumpenrevolucija ne bo uspela? Predstavnik sindikata je v svojih izjavah vztrajno zamenjeval besedo »kapitalisti« z besedo »Slovenci«, ki da jim ne bodo iztrgali tistega, za kar so se borili, ko so se borili proti srbskemu imperializmu. Klinc pa v nacionalizem namočen delavski boj.
Koga torej vreči na prvomajski kres v domovini?
Vrzimo v prvem odstavku naštete in še same sebe, ki smo dopustili, da nam je od nacionalne samostojnosti pijan srednji razred vsilil kapitalizem namesto demokracije, partitokracijo namesto večstrankarstva, svobodo šopinga namesto svobode bivanja. Upepeljeni pa navijajmo za pobesnele šivilje iz Mure, ki že predelujejo šivalne stroje v strojnice. Živel prvi maj, praznik čevapčičev!
Terminal je spisal Ivo Poderžaj.
Komentarji
komentiraj >>