… nič ne bo iz za jutri napovedanega drugega srečanja med Arielom Šaronom in Mahmudom Abasom …
… novi kitajski predsednik Hu Jintao na svoj prvi uradni obisk v Moskvo …
… v Iraku še naprej umirajo tudi ameriški vojaki …
… konec tedna se bodo iraškim okupacijskim silam pridružili tudi inšpektorji mednarodne agencije za jedrsko energijo …
… domači poslanci pa danes spet delovno nadaljujejo redno majsko zasedanje državnega zbora …
OFF NAPOVEDNIK TOREK, 27.05. 2003
PODLAGA: CD 1 OB 15.00-IH
Ameriška administracija stopnjuje propagandni pritisk na domačo domoljubno javnost. Včeraj sta tako ameriška predsedniška figura Busha mlajšega in naftno-orožarski lobist, drugače pa tudi obrambni minister, Donald Rumsfeld ob spominskem dnevu, ko se vsi domoljubni Američani spominjajo za interese ameriškega imperija povsod po svetu padlih vojakov, pred grobnico neznanemu junaku na vojaškem pokopališču v Arlingtonu blizu Washingtonu položila tradicionalni venec. Bush pa je svojemu izvoljenemu ljudstvu še preroško povedal, da Amerika nikoli ne pozabi svojih junakov in še, da demokracija in svoboda, ki jo po oddaljenih krajih sveta izvažajo korporacijski uslužbenci iz ameriške administracije, nikakor nista poceni.
Seveda pa je v Združenih državah tudi obče razširjeno prepričanje, da je praznik, ki ga je že davnega leta 1686 v spomin na padle v državljanski vojni prvič ukazal general John Logan, spet pridobil na veljavi po točki nič sodobne politične zgodovine – 11. septembru 2001. Pred točko nič so namreč Američani praznik praznovali in razumeli bolj poletno-potrošniško, pomenil jim je predvsem začetek kopalne sezone, potovanj, velikih razprodaj in piknikov ob žaru. Toda letos z roštilji in kopanjem ni bilo nič, saj so se na spominski dan nad Ameriko tamkajšnjim demokratičnim razmeram primerno zgrnili temni oblaki in dež, pa tudi obiski številnih parad po vsej državi so bili temu primerno bolj skromni.
Tudi v Pentagonu pa povsem uradno priznavajo, da je zaradi imperijalnih ambicij svoje domovine od leta 1775 življenja izgubilo skupaj 1.040.000 ameriških vojakov, od tega kar 617.000 v 20. stoletju.
Poslušate ameriškemu imperijalnemu umevanju sveta, drage demokracije in svobode NEnaklonjen off program Radia Študent!
OFF PROGRAM SREDA, 27. MAJ 2003
PODLAGA: CD 2
Kljub temu, da je že vse kazalo, da so tudi v ameriški administraciji sprevideli, da ne bo trajnega miru na Bližnjem vzhodu brez da bi Palestinci in Izraelci zakopali bojne sekire in se spet začeli pogovarjati, pa je zdaj že jasno, da za jutri napovedanega premierskega sestanka med Arielom Šaronom in Mahmudom Abasom ne bo. To so že potrdili tako izraelski kot palestinski viri, za nadaljnje odnose med na smrt sprtimi sosedi svete dežele vseh treh najmogočnejših svetovnih religij pa je prav gotovo zgovorno to, da izraelska stran trdi, da so srečanje prestavili na prošnjo Palestincev, ti pa, da so za to zaprosili Izraelci. In o čem se Šaron in Abas na svojem drugem uradnem srečanju ne bosta pogovarjala? Predvsem ne o s strani Združenih narodov, Evropske unije, Združenih držav Amerike in Rusije vsiljenemu bližnjevzhodnemu mirovnemu načrtu. Ta sicer zaenkrat še vedno povsem utopično predvideva ustanovitev palestinske države v prihodnjih treh letih.
Samim vase in v svoje ameriške zveze prepričanim Izraelcem pač ni do pogovorjanja. To nenazadnje pričajo tudi davišnje redne operativne aktivnosti izraelske voske. Ta je s tanki in oklepnimi vozili vdrla v mesto Dženin ter tri okoliške vasi na severu Zahodnega brega. Že včeraj pa sta bila kot kolateralna škoda rednih izraelskih vojaških operacij ubita dva Palestinca, eden od njiju pa je bil devetletni deček. V zvezi z izraelskim vojaškim nasiljem pa so se oglasili tudi na švicarskem zunanjem ministrstvu, saj naj bi bil izraelskih strelov na eni od nadzornih točk na območju Gaze deležen tudi neimenovani švicarski diplomat.
Dosti bolj optimistično vzdušje pa je moč te dni zaslediti med tradicionalnima zaveznicama, velesilama Rusijo in Kitajsko. Novi kitajski predsednik Hu Jintao se je tako diplomatsko zgovorno na svoj prvi uradni obisk iz svoje ogromne države na prijateljsko trepljanje po ramenih podal k ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu. Seveda sta oba v en glas hitela pomenljivo zatrjevati, da so odnosi med državama boljši kot kdaj koli prej, svojo skrb pa sta posvetila tudi za regijo vpliva obeh velesil vse bolj zaskrbljujočem severnokorejskem jedrskem vprašanju.
V Iraku, kjer sicer še vedno ni nobene sledi o kakršnem koli že orožju za množično uničevanje, pa je okupacijskim silam uspelo svetovno pozornost preusmeriti vsaj na iraške zaloge radioaktivnega materiala. Da pa bo stvar izgledala še nekoliko bolj pristno, so k pregledu skladišč največjega iraškega jedrskega kompleksa Al Tuvajta, kakih 50 kilometrov jugovzhodno od Bagdada, povabili inšpektorje Mednarodne agencije za jedrsko energijo. Ta je tako že sporočila, da se bo okupacijskim silam v Iraku konec tedna pridružilo sedem njenih inšpektorjev.
Edina naloga jedrskih inšpektorjev pa bo, da preverijo, kaj se je zgodilo z jedrskim materialom, od leta 1991 zapečatenim z žigom agencije, saj je, kako nerodno za Združene države in kako ugodno za mednarodni terorizem, ob napadu koalicije voljnih na Irak ta kompleks jedrskih skladišč postal tarča plenjenja. Pred zadnjo ameriško preventivno vojno je bilo namreč tam tudi pod okrutnim režimom Sadama Huseina varno shranjenih več deset ton navadnega urana in najmanj dve toni obogatenega.
Kljub okupacijskemu režimu sil koalicije voljnih pa so razmere v Iraku vse prej kot pa varne. Samo včeraj je tudi po uradnem sporočilu tamkajšnjega osrednjega poveljstva ameriške vojske – Centcoma so svoja življenja izdahnili štirje ameriški vojaki, šest pa jih je bilo ranjenih. En je bil ubit, trije pa ranjeni zaradi mine v bližini bagdadskega letališča, drugi se je misteriozno utopil v akvaduktu v bližini Kirkuka, tretjega so pokončale krogle neznacev, ki so napadli ameriški vojaški konvoj v bližini Hadite severovzhodno od Bagdada, četrti pa v trčenju ameriškega vojaškega vozila z nekim drugim vozilom v pokrajini Talil. Neameriški viri pa še poročajo, da so v iraškem mestu Faludža, kjer so bili priča že več nasilnim obračunom med domačini in okupacijsko vojsko, sestrelili ameriški vojaški helikopter. Uradni Pentagon pa o izgubi dragocenega vojaškega letečega stroja in morebitnih žrtvah molči.
Dokler pa bo živ, svojih besed ne bo štedil kubanski predsednik Fidel Castro, ki je v enem od svojih najdaljših govorov na tujem v Buenos Airesu prisotne posvaril pred morebitnim napadom Združenih držav Amerike. Georgu Bushu juniorju pa je med drugim namenil sledeče besede: »Mi nikogar preventivno ne bombardiramo, ampak preventivno po svetu pošiljamo zdravnike. Milijonkrat se je govorilo o mrtvih ob Berlinskem zidu, nikoli pa o mrtvih na meji med Mehiko in ZDA.« Respect to Fidel.
Drug o drugem pa besed ne štedita italijanska opozicija in pozicija, ki se po prvem krogu prepira o tem, kdo je pravzaprav zmagal na lokalnih volitvah. Tako stranke levice kot vladna koalicija Silvija Berlusconija zatrjujeta, da sta dobili največ glasov po vsej škornjasti deželi. Znano pa je že, da so opozicionisti vladajočo koalicijo že v prvem krogu krepko spodnesli v najpomembnejši pokrajini Rim, Silviju Berlusconiju pa na besedo očitno še vedno verjamejo predvsem na sicilijanskem jugu in severu države.
Domači kolaicijski stroj pa za razliko od italijanskega še sploh ni začutil, da se mu majejo politična tla pod nogami. Tako je danes na nadaljevanju redne majske seje na opozicijska poslanska vprašanja še vedno suvereno odgovarjal predsednik vlade Anton Rop. Svoje koalicijske roke pa so poslanci do sedaj razgibavali še ob drugi obravnavi novele zakona o prekrških zoper javni red in mir in predlogu stanovanjskega zakona. Popoldne jih čaka še vsaj par dvigov utrujenih rok, o katerih pa zaradi številčne prepričljivosti domače vladajoče koalicije na tem mestu ne gre za izgubljati besed.
(Tomaž Z)
Komentarji
komentiraj >>