Mario Batelič recenzira nastop cenjenega pihalca Dona Byrona z njegovim zadnjim projektom New Gospel Quintet v Klubu Cankarjevega doma ... (v celoti!)
Don Byron & New Gospel Quintet, 5. 5. 09; Klub Cankarjevega doma, Ljubljana
* Podpisani nisem posebni ljubitelj ustvarjanja klarinetista in saksofonista Dona Byrona, bolj ali manj rednega gosta ljubljanskih odrov. Še zlasti po njegovem zadnjem nastopu na 45. ljubljanskem jazzovskem festivalu, ko je s svojim kvartetom igral zmes klasične glasbe in jazza, a so nujne komponente slednjega – improvizacija, duhovnost, spontana medigra – izostale in je vse izzvenelo precej suhoparno in akademsko.
Tokrat nas je obiskal z novim projektom, ki je spet, kot je pri njem v navadi, ponujal novo različico združevanja jazza in nekega drugega žanra, tokrat gospela. In naj takoj na začetku povem, da se je na koncertu, čeprav sem nanj odšel z dvomom in nejasnim pričakovanjem, vsekakor splačalo potrošiti nekaj večernih uric.
Nekateri izmed Byronovih sodelavcev iz pričujočega kvinteta so dobro znani v jazzovskih krogih; tukaj merim predvsem na basista Brada Jonesa, ki smo ga med drugim lahko slišali z Ribotevim projektom Los Cubanos Postizos. Drugi dobro znan špilavec pa je bil bobnar Pheeroan Aklaff, ki nas je tudi najboj navdušil in s svojo nekonvencionalno igro nadvse zadovoljil potrebo po drugačnosti, izzivalnosti in odmiu od standardiziranh obrazcev.
Aklaffovo igranje je namreč dajalo vtis, da vedno malenkost zamuja in da potem “lovi” soigralce, a kmalu se je izkazalo, da kajpak ne gre za neveščost, pač pa za samosvoj pristop k ritmiziranju, ki je v celotni zvočni sliki še kako prispevalo k večslojnosti in igrivosti glasbe. Ta je bila resda potopljena v gospel, a je bilo v njej slišati tako prvinske rock'n'roll obrazce, blues in seveda jazz. Nosilna vloga je pripadla odlični pevki DK Dyson, ki je s svojo pojavo – oblečena je bila v rdečo obleko s prav takšnim turbanom – in odrsko prezenco ter z močnim, gromkim glasom prevzela odobravajočo publiko.
Pesmi so bile aranžirane na - za gospel neklasičen način; namesto da bi vsi le spremljali Dysonovo, so glasbeniki ves čas ob njenem sugestivnem vokalu vzporedno pletli več melodijskih in ritmičnih obrazcev. Mestoma so se podali tudi v precej svobodnjaške vode, a vedno le za hip, medtem ko si je pevka vzela predah, da bi že v naslednjem trenutku igrali v drugačnem, denimo bluesovskem ključu. Byron se je izkazal kot čuteč glasbenik, še posebej na saksofonu (sicer je bilj znan kot klarinetist), s katerim je z zamolklim zvokom pariral prodornemu vokalu Dysonove.
Tudi pianist Frank Wilkins je imel različne vloge, od akordične spremljave v boogie-woogie ali stride ritmu, do pretanjenih, minimalističnih solo izletkov, ki so poudarjali intimnost pesmi. Byron se je za ta projekt navdihoval pri znanemu avtorju bluesa in gospla, Thomasu A. Dorseyju, in sinoči smo slišali kar nekaj njegovih komadov, denimo zelo čutno in doživeto zapeto It's A Highway To Heaven. Byron pa je postregel tudi z avtorskimi gosplovskimi pesimi, ki niso v ničimer zaostajali za biseri iz starih časov.
Vem, sliši se stereotipno, a dvodelni in za Cankarjeve torke precej dolg concert, je minil v hipu in, kar je pomembnejše, v sproščeni klubski atmosferi. Bend je izžareval pozitivno naravnanost in tudi izpričeval samosvojo duhovnost, ki pa ni izzvenela prazno ali brez vsebine, kajti glasbeniki so jo krasno ujeli v navdahnjeno, odlično odigrano muziko.
Na novem gosplu Dona Byrona si je pesmi v brado momljal Mario Batelić.
Komentarji
komentiraj >>