Nedelja, 10. 5. 2009
Tit Podobnik
Daljnosežen free-jazz-core šrapnel izpod tria Full Blast nas tokrat ob izbruhih tudi pošteno posrka v pričujoč kanon in kot tak predstavlja skoraj obvezno domače branje pred nastopom zasedbe na letošnjemu festivalu Jazz Cerkno ... (v celoti!)
* Če gre verjeti dodanašnjim dognanjem znanstvenikov in fizikov, pa tudi nekaterih filozofov, potem vrnitve iz črne luknje najverjetneje ni. Beseda »najverjetneje« morda niti ni potrebna, a z njenim odvzemom bi črnim luknjam v človeški zavesti nehote pripeli eshatološko paradigmo, ki pa bi ji le škodovala. Oziroma ji njena odostnost tako ali tako že od vekomaj škoduje. In eno teh mnogih lukenj s svojim naelektrenim muziciranjem že vrsto let uspešno zapolnjuje figura Petra Brötzmanna. Ali bolje rečeno, z glasbeniki njegovega kova je človeško pojmovanje idiomov potrebovalo nadgradnjo.
Black Hole, drugi plošček tria Full Blast, pot nadaljuje točno tam, kjer jo je prvenec leta 2006 končal. V tem kontekstu se kar samo od sebe izpostavi tudi vprašanje, ali je torej sploh potreben, vendar je izbruhnjena energija še vedno zgoščena do te mere, da je za pomisleke potreben manjši odmik. Gledano z distance torej težko govorimo o nečem novem, še posebej, če v obzir vzamemo Brötzmannove rafale z Last Exit ali Die Like A Dog Quartet. A Full Blast je za razliko od omenjenih trio in kot tak nudi nekoliko bolj intimen vpogled v glasbo nemškega veterana.
Tako smo ob nenehnem ustoličevanju raskavega Brötzmannovega tona že skozi drugo kompozicijo na plošči priča tudi nežnejšemu brušenju nalomljene podlage. Učinkovito mehkobno božanje pa nas zgolj počasi uvede v borbotajoč ritmičen vrtinec, čigar objemu se le stežka uide. Zasluga za to gre bobnarju Michaelu Wertmüllerju in basistu Marinu Pliakasu, ki pa terjata nekaj več pozornosti, saj ju vseprežemojč saksofon ponekod popolnoma preglasi. A ravno tu se skriva nenadejana pritajenost albuma, namreč, četudi vseskozi našpičen ritmizirajoč dvojec čaka nekoliko v ozadju, njun sproti nastajajoč »drive« to ozadje prekriva in odigrano vešče tempira.
Epohalni vznik podlage se zgodi v precej nepričakovani obliki. Skozi uvod v sedmo kompozicijo, imenovano Protoneparcel, boben-bas dvojec namreč postopoma napenja dramaturški lok, s čimer se okoli osrednje figure tria ustvari tesnoben suspenz. In če je Machine Gun iz leta 1968 vsaj kar se glasbe tiče eden najboljših približkov rešetanju ter ognjenim zubljem, je v svojem zadnjem delu plošča Black Hole ena prepričljivejših simulacij izkušnje črne luknje. No, vsaj tistega dela, ko vse vidno posrka vase, v našem primeru pa na drugi strani čakajo distorzije, prepih in udar. Ob tem energetsko vozlišče tria in njihova eksekucija slednjega delujeta tako prepričljivo, da se prej omenjeni očitki o že slišanem enostavno pretvorijo v kolorarij k že slišanemu.
S tem pa albuma še zdaleč ni konec. Drugi plošček namreč skriva drobce tistega, kar bomo 15. maja, na letošnji ediciji festivala Jazz Cerkno, lahko izkusili tudi sami. Posnetek s koncerta v finskem Tampereju bo sicer ostal prihranjen za kakšno drugo priložnost, povemo lahko zgolj to, da je domnevno najljubši Brötzmannov bend v živo še udarnejši in bolj naelektren.
pripravil Tit Podobnik
Komentarji
komentiraj >>