Ponedeljek, 11. 5. 2009
Tit Podobnik
Druga obuditev mičnih južnoameriških ritmov, ki vnovičnih obuditev zares ne rabi, prihaja v najbolj prikladnem času - pred nastopom zasedbe na festivalu Druga Godba. Premierno na Radiu Študent! (v celoti!)
* Ob omembi bossa nove nam misel hote ali nehote uide v obdobje, ko je v takratnem najbolj urbanem vozlišču različnih izrazov kar vrelo. Govorimo seveda o šestdesetih in zlatenju vsega, kar je ameriška glasbena industrija takrat vzela za svoje, pa čeprav slednje v dotičnem primeru nikoli ne bi bilo potrebno. O tem zgovorno priča že dejstvo, da Stana Getza navkljub bogati diskografiji, v kateri je ob njegovem boku nanizanih ogromno prominentnih imen jazza, večina najbolj pozna ravno zaradi toplega pihanja na dveh albumih ob Antoniu Carlosu Jobimu in takratnima zakoncema Gilberto. Bogata bera skladateljev, aranžerjev in glasbenikov iz Brazilije je bila takrat na takšnem nivoju, da je bilo prej omenjeno skoraj neizbežno. Ali torej skoraj pol stoletja kasneje v deželici na drugi strani sveta potrebujemo še eno poustvaritev?
Prva plošča slovenskih interpretov enega bolj mičnih žanrov je minila v vzdušju prebijanja ledu in ustvarjanja prostora za takšno glasbo pri nas. Slednji je obstajal že prej, le nobena skupina ni znala izkoristiti niše do te mere, da bi se močneje vtisnila v spomin. Da pa ni ostalo zgolj pri interpretaciji, je kolektiv uglasbil tudi nekaj domačih besedil, ena najsvetlejših točk prvenca pa je bila gotovo priredba Bregovićeve ter Dijakove Selme. Letos bodo torej tik pred zdajci oziroma tik pred nastopom na jubilejni ediciji festivala Druga Godba izdali pričujoči album, ki ga boste čez nekaj minut bržkone slišali premierno.
Tokrat so v svojem ustvarjanju naredili manjši korak naprej. V celoti aranžiran album namreč odpre kar avtorski prispevek kontrabasista Marka Gregoriča, med drugim znanega tudi po sodelovanjih s Fake Orchestra in Caminoigra. Gre sicer za pristno bossa novo, spremlja pa jo iskreno besedilo, v katerem se skriva kar nekaj preprostih življenjskih resnic. Glavnina pa se nato zopet giba okoli priredb znanih brazilskih avtorjev ali uglasbitev slovenskih besedil, med katerimi najdemo tudi Karla Destovnika in Frana Levstika.
Izvedba slednjih je v rokah in glasu prekaljenih glasbenikov kajpada neoporečna in glede na zgodovino ter vseprisotnost bossa nove v svetu na primerno visokem nivoju. Sicer je med kompozicijami moč najti tudi morebiti najbolj znani deli Caetana Velosa in Dorivala Caymmija, kot tudi v režiji Elis Regine redno izvajane skladbe Joãa Bosca ali Ivana Linsa, ki pa vseeno nista zvezdi takšne magnitude kot prva dva. Tu seveda ne moremo mimo največjega izvoznika bossa nove Antonia Carlosa Jobima, katerega skladbe se takšnih projektov ne morejo ogniti.
Nadvse dobrodošel in presenetljivo domače zveneč del igranja Bossa de Novo predstavlja harmonika izpod rok Draga Ivanuše. Predvsem med avtorji gibanja Tropicalissimo mogoče ne ravno neznan instrument, v tem kontekstu deluje nadvse evropsko, če ne celo slovensko. Skupaj štirinajst kompoziciji torej obeleži mestoma energična, večinoma pa povsem raznežena godba, ki jo brezhibna dikcija Primoža Viteza lepo zaokroži. Božajočih ritmov največjih mojstrov pač ne more poustvariti nihče, a slovenska bossa nova je ravno prav slovenska in ravno prav žametna, da ji oba opisa povsem ustrezata.
pripravil Tit Podobnik
Komentarji
komentiraj >>