* »V zadnjem času občutim neustavljivo željo, da prekinem set in eno uro le strmim v publiko« je v enem izmed intervjujev kmalu po nastopu na All Tomorrow’s Parties v letu 2003 naznanil Richard D. James alias Aphex Twin. Bojda zato, ker je ljudi občasno potrebno zbegati, jih osupniti, vendar pa se tu morda skriva še ena bolj subtilna opazka. Mnogo ljubiteljev elektronskih praks na koncerte Aphex Twina prihaja gledat neko pol-mitološko bitje, zato - vsaj na nebritanskih tleh – večinski del občinstva na teh dogodkih le stoji in obsesivno strmi v človeka, ki je tako zelo zaznamoval elektronsko glasbo zadnjih dveh desetletij. To pa je skozi prizmo nabora glasbe, ki jo James (z nekaj izjemami) v svojih setih vrti zadnjih deset let, skrajno nerazumljivo početje, saj se je kolikor toliko razpoloženemu prišleku pač težko upreti vabljivim plesnim ritmom. Da je mojster kreiranja plesnega razpoloženja, je pokazal tudi na festivalu All Tomorrow’s Parties v letu 2003. Ker je James mnenja, da so DJ seti namenjeni le udeležencem posameznih koncertov, običajno ne dovoli snemanja, zato pričujoči posnetek, katerega prvi del je bil predvajan v BBC-jevi oddaji Breezeblock, drugi pa v oddaji pokojnega Johna Peela, velja za morda zvočno najkvalitetnejši Twinov živi posnetek sploh. A tudi ta ni bil posnet skozi mešalno mizo, kar pa je morda še bolje, saj kričanje ljudi deloma pričara ekstatično atmosfero, ki se vselej ustvari na njegovih nastopih.

Da ga zanima predvsem plesna glasba, je James naznanil že v začetku devetdesetih, ko je bila na pohodu rave kultura. V odročnem Cornwallu se je zgodaj začela širiti vest o mladem DJ-u, ki rad eksperimentira z nenavadnimi zvočnimi kombinacijami, zato je že kmalu pristal v Londonu, enem od svetovnih centrov klubske plesne glasbe. Po uspehu njegovih plošč v sredini devetdesetih, je na koncertih sprva raje ustvarjal glasbo v živo. Bodisi s številnimi sintetizatorji ali pa z drugimi nenavadnimi glasbenimi in neglasbenimi pripomočki. Dobro znana je denimo zgodba, ko je na enem od koncertov v kuhinjski mešalnik po dadaistično potisnil mikrofon in na gramofon namesto vinilke postavil brusni papir. S hrupom je pod izmišljenim psevdonimom pred nekaj leti razburil tudi obiskovalce enega od Bjorkinih koncertov, ki so ga izžvižgali, kar mu je seveda nadvse godilo, zato si je dal še več duška kot sicer. A to je bil le eden od ekscesov, ki si jih zlahka privošči, z njimi pa vsled nepredvidljivosti požene kri vsakemu obiskovalcu njegovih koncertov.

Aprilski festival All Tomorrow’s Parties v letu 2003 je takrat kuriral dvojec Autechre, ob Jamesu pa je nastopil še velik del elektronske klubske in tudi širše elite. Od Coil, Earth, Bernarda Parmegianija, Jima O’Rourka in Public Enemy do LFO, Venetian Snares, Rhythm and Sound, Heckerja, Carla Craiga in številnih drugih. Vsekakor je bila to izvrstna priložnost za vse ljubitelje sodobnih elektronskih muzik, celoten festival pa je minil predvsem v znamenju »bitke« med dvema uničujočima DJ-ema. Legendarnim Aphex Twinom in zvezdnikom v vzponu Venetian Snaresom. Pred festivalom je bilo v zraku vprašanje, ali Twin še lahko drži korak z novinci, po festivalu pa se je o tem spraševal le še malokdo, saj je enigmatični zvočni ekstremist še enkrat več dokazal, da mu konkurenca ne seže do gležnjev. Pa primerjajmo na tem mestu početje obeh takratnih zvezdniških glasbenikov. Venetian Snares vrti večinoma ali pa izključno svojo glasbo, intenzivnost, s katero že v začetku preseneti obiskovalce, pa mnoge med njimi (dobesedno) že po dvajsetih minutah položi po tleh. Na drugi strani Aphex Twin menda v svojem setu takrat ni uporabil niti ene svoje skladbe, intenzivnost pa je lepo razporedil skozi celoten set. Parafrazirano; Snaresov set je bil razdeljen v več majhnih (neučakanih) vrhuncev, Twinov pa je bil praktično en sam velik, z občutkom ustvarjen sto dvajsetminuten klimaks.

Prav ta Jamesov izvrsten občutek za stopnjevanje intenzivnosti je tisto, kar ga loči od večine njegovih sodobnikov, ki svoje sete običajno peljejo razmeroma premočrtno. Ne ukvarja se toliko s samimi tehničnimi podrobnostmi mešanja skladb – dasiravno mu tudi te ne povzročajo preglavic -, pač pa predvsem skrbi za dinamičen scenosled, ki ga izvrstno razporedi skozi celoten set. Tega pa ne stori nujno z vedno intenzivnejšimi, na več BPM-ih vrtečimi se skladbami. Intenzivnost zna poiskati tudi v detajlih posameznih skladb, pa čeprav so te lahko oprte le na brezritmično atmosferiko. Velik, pogosto ključen doprinos k vznesenosti pa ustvari naelektreno ozračje med občinstvom. Njegovi nastopi (še posebno v tistem času) so bili pač redki, zato je za mnoge obiskovalce obisk Twinovih koncertov šele njihovo prvo srečanje z njim. Poglavje zase v njegovem ATP 2003 setu je bil še enkrat več izbor glasbe. V njem je kronološko prečil zgodovino elektronske klubske glasbe zadnjih dvajsetih let. Z domišljenim sosledjem detroitskega house in techno pionirstva, electra, hip hopa, acid housa, ravea, IDM-a, jungla, avantgardnih neohrupnih abstrakcij in gabber odvodov, je sestavil izvrsten, pregleden ter predvsem plesen dokument nekega časa. Po dveh urah ekstatičnega norenja si najbrž nihče ne želi konca, vendar pa takrat preostaneta le dve možnosti. Bodisi nekaj slabe volje, ker se je pač končalo, ali pa tveganje, da vsled izčrpanosti končaš v kakšni bližnji bolnišnici. Že naslednje jutro se nato po različnih spletnih forumih seveda začnejo ugibanja o avtorjih skladb, ki so našle prostor v Twinovem setu, mnoge med njimi pa praktično čez noč postanejo tudi klubske uspešnice. Ne brez razloga.


Set bomo zaradi časovnega okvirja žal slišali le v slabi polovici, vendar pa bo tudi to odprlo dovolj luciden vpogled v početje tega enfant terribla sodobne elektronske glasbe.

Pripravil Goran Kompoš