Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Njihova resnica o izbrisu (3184 bralcev)
Sreda, 28. 5. 2003
tomazza



Zdelo se je že, da bo zgodba o več kot 18 tisoč izbrisanih državljanih in državljankah neslovenskega rodu, ki sta jih leta 1992 iz registra stalnih prebivalcev Slovenije administrativno izbrisala država in takrat vladajoča politika, po dokončni odločitvi Ustavnega sodišča le dobila svoj pravičen in resnično demokratičnim državam primeren konec. Normalno bi naj tako bilo, da se krivica, pa čeprav jo sistemsko namerno povzroči država, ko je enkrat spoznana in potrjena tudi s strani najvišje sodne inštance v državi, odpravi. Toda ne, politična kultura v Sloveniji je očitno še vedno prežeta s ksenofobijo do v Sloveniji stalno prebivajočih Neslovencev. To vsaj povsem eksplicitno dokazuje spletna stran izbrisani.siol.net, na kateri pod naslovom »V Sloveniji ni bilo etničnega čiščenja in izbrisa« svojo resnico o izbrisu podajajo strumni branitelji domače etnične čistosti narodovega telesa.

19 najbolj zaskrbljenih Slovencev z velikim S pa se je prvič v svojem nasprotovanju v demokracijah dokončnih odločbah Ustavnega sodišča javno izpostavilo v Pobudi, ki so jo naslovili na predsednika države Janeza Drnovška. V njej ga, kako zelo nedemokratično, pozivajo, da zastavi ves svoj vpliv in moralno avtoriteto za to, da se upre poskusu prevrednotenja temeljnih postulatov naše državnosti in da se bo odločba Ustavnega sodišča začela izvajati šele enkrat v nedoločeni prihodnosti, ko naj bi naši pri popravljanju krivic pregovorno hitri zakonodajalci sprejli vse iz odločitve Ustavnega sodišča izvirajoče zakonske akte in predpise. Pravijo pa še, da bodo šele s tem zagotovljeni pogoji za zakonito in z ustavo usklajeno izvrševanje te odločitve.

Pobudniki, med katerimi so razumljivo tudi nekateri posamezniki, ki na svojih plečih nosijo levji delež politične odgovornosti za administrativno kršenje osnovnih človekovih pravic, ki jih od leta 1992 nad v domovini stalno bivajočimi Neslovenci prakticira država Slovenija, pa tudi nekateri narodnjaki, ki razen zaradi svoje paranoične zaskrbljenosti za čistost narodove biti med njimi nimajo kaj iskati, torej predsednika države direktno pozivajo k nespoštovanju domačega ustavnega pravnega reda. Razumljivo je, da jih sedanji oče naroda zaenkrat raje kar ignorira. Nenazadnje sam nima prav nikakršnih zakonodajalnih pristojnosti, v evropski etnični babilon vstopajoča Slovenija je namreč zaenkrat še vedno parlamentarna demokracija.

Tu pa se pokaže tudi vsa kleč njihove resnice o izbrisu. S svojo pobudo predsedniku države, ki pa prav za prav z njo nima kaj početi, jim je le uspelo prebiti se v ospredje medijske pozornosti domačih trobil množičnega diskurza. Ta so sicer kot resen pravni subjekt, ki se že desetletje prizadeva za popravo krivic in statusno ureditev izbrisanih, Društvo, v katerem so se združili, dokončno priznala in prepustila v medijsko ospredje šele po dokončni odločbi Ustavnega sodišča. Kaj torej pomenijo in komu so namenjene visokoleteče in za vsakogar, ki še pomni vso silino nacional-osamosvojitvene ihte, neresnične besede, da je »Samostojna država Slovenija nastala na osnovi plebiscitarno izražene volje svojih prebivalcev in da je že ob svojem nastanku s svojo zakonodajo naširoko odprla vrata tudi vsem neslovencem, ki so tedaj živeli na njenem območju«?

Da te besede pomenijo direkten napad na ustavno-pravno ureditev države, katere pravni mehanizmi so šele po 11 letih od izbrisa, dejanje priznali in celo zaukazali njegovo popravo, najbrž ni potrebno posebej ponavljati. Komu pa so namenjene? Če upoštevamo, da pobudniki in njihovi naknadni podporniki prihajajo večinoma iz vrst nekdanjih novorevijaških krogov, ki so s svojim nacional-šovinističnim pogramom zasloveli že ob koncu ranjke socialistične in federativne države, Svetovnega slovenskega kongresa ter presenetljivo tudi Slovenskega panevropskega gibanja, je akcija za ohranitev Slovenije kot domnevno pravno nezmotljive države namenjena vsem sploh še dovzetnim za nacional plebiscitarna nakladanja iz osamosvojitvenih začetkov v devetdesetih.

Predvsem zaradi vstopa v Evropsko unijo, katere demokratičnosti sicer tudi ne gre za poveličevati, pa bi nekako bil že zadnji čas, da se narodovo telo otrese ksenofobnosti do neslovenskih državljanov in državljank. Schengenski zid bo narodovo telo sicer res še naprej varoval pred množično naselitvijo iz juga. Toda v dveh letih po vstopu v Unijo, ko bo za slovensko državljansko telo še veljala prehodna dveletna prepoved migracij na evropski sever in zahod, se bodo meje v nasprotno stran že odprle.

Torej se je potemtakem nujno vprašati, ali ni vse to proti ustavno rovarjenje zaradi dokončne odločbe Ustavnega sodišča najbolj razžaljenih narodnjakov, le začetek splošne kampanje za dvig nacional-šovinizma, kateremu parlamentarnemu pohodu smo lahko že priča povsod drugod po Evropi? Pravzaprav pa lahko rečemo, da izbrisanim s svojim ravnanjem delajo celo svojevrstno uslugo. Odškodnine, ki jim bi jih utegnilo prisoditi Evropsko sodišče za človekove pravice, bodo prav gotovo kar nekajkrat višje, kot pa bi jim jih - glede na stanje občega pravnega duha v državi - določila nikoli več povsem etnično čista država Slovenija.

ODOVED: Tudi današnji N-euro moment, z njihovo resnico o izbrisu v zobeh sem prispeval Tomaž Z.


Komentarji
komentiraj >>