Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Sen za televizijo Mihe Vipotnika (3352 bralcev)
Petek, 15. 5. 2009
mcolner



V petek, 15. maja, je termin Finih umetnosti rezerviran za recenzentsko obdelavo razstave Sen za televizijo Mihe Vipotnika, enega pionirjev domače video produkcije ter iniciatorja štirih Video festivalov v Cankarjevem domu v osemdesetih letih. Sen za televizijo je na ogled v galeriji Vžigalica Mestnega muzeja Ljubljana.
Leta 1979 se je zgodilo to, kar je bilo do tedaj videti nemogoče. Pred tridesetimi leti je bila v televizijskem programu predvajana 28-minutna eksperimentalna umetniška oddaja 'Videogram 4'. Pokazala je skrajne možnosti rabe video medija v popolnoma nekonvencionalni, nekomercialni, nenarativni in nezabavnjaški luči. To je bila preprosto televizijska umetnost.

Seveda je v današnjem času popolne komercializacije in uniformiranosti množičnih medijev, v času, ko med programom javne in komercialne televizije ni več nobene razlike, še toliko težje pričakovati sprejemanje tovrstnih pobud. Leta 1979 je bila oddaja 'Videogram 4' predvajana v udarnem petkovem terminu, ob pol enajsti uri zvečer. Gledalci pa so bili opozorjeni in pozvani, naj ne ugasnejo sprejemnikov misleč, da gre za tehnične motnje.

Da je televizija idealen medij za predstavljanje in razširjanje video produkcije, so umetniki in videasti dognali že v pionirskih časih tega polja umetnosti. Tako je Gerry Schum na nemški javni televiziji že v šestdesetih letih ustvarjal tovrstni eksperimentalni program. Njegovi kratkotrajni poskusi vpeljevanja umetniških vsebin na televizijo so neposredno sledili razvoju zgodnje video umetnosti. Ta se je začela v grobem razvijati v zgodnjih šestdesetih, za pionirsko dejanje pa velja razstava Nam June Paika [nam džun pajka] leta 1963 v galeriji Parnass v Wuppertalu. Miha Vipotnik je prav njemu posvetil svoje delo, saj naslov 'Sen za televizijo' pomeni neposredno analogijo z Paikovim prelomnim delom 'Zen for TV'.

Videoumetnost je v sedemdesetih zašla v svojo nadaljnjo stopnjo razvoja znotraj formalnih zmožnosti medija. Ker je bila kakovostna produkcija takrat mogoča zgolj v televizijskih studiih, se je Miha Vipotnik oprijel ravno te, sicer težko dostopne ustanove. Leta 1976 je s sodelavci začel razvijati eksperimente gibljivih slik in istega leta ustvaril svoj prvi izsledek, delo 'Videografike', kar je bila predpriprava projekta, obelodanjenega pred 30 leti.

'Videogram 4' je glasbeni performans za tri igralce in vključuje celo plejado vizualnih efektov. Performerji Maja Boh, Dušan Rogelj in Andrej Trobentar so s svojimi glasovi interpretirali raziskovalno godbo Phillipa Glassa. In 4. maja 1979 je bilo to delo prvič uprizorjeno v Jakopičevi galeriji, ob koncu velike pregledne razstave 'Slovenska umetnost med 1945 in 1978'. Tako je 'Videogram 4' na tem monumentalnem pregledu domače umetnostne produkcije napovedal njeno novo, visokotehnološko ero.

Po 30 letih se je avtor ob pomoči RTV odločil ponovno uprizoriti omenjeni dogodek. Rekonstrukcija in nadgradnja projekta se je zgodila na mestu zločina, v Jakopičevi galeriji, in je bila predvajana tudi na programu televizije. Obsežni prostor razstavišča je bil tega večera spremenjen v velikanski studio in platformo za ustvarjanje novih vizualnih podob, ustvarjenih na licu mesta ob pomoči sodobne tehnologije. Digitalizacija procesa je zanimivo prinesla dokaj podobne rezultate.

Luka Dekleva in Luka Prinčič sta kot vidžeja ustvarjala vizualizacijo tega reinactmenta [reinektmenta], ki se je mešal s starejšim podobjem 'Videograma 4'. Končni efekt je predstavljala divje abstraktna celostna slika. A večerni dogodek je bil zgolj uvod v razstavno postavitev v galeriji Vžigalica, ki jo je avtor zastavil dokaj didaktično in muzejsko. Razstavišče je napolnil s staro in odpisano televizijsko opremo, elementi montažne sobe studia in nosilci, v njegovem primeru magnetofonskimi trakovi. Postavitev dopolnjujejo fotografije performansa in njegovega ustvarjanja, ko je bilo v dveh letih posnetih 18 delovnih trakov, ki so jih kasneje v času predvajanja v živo montirali v celostno sliko.

Na steni je projiciran tudi originalni video performans na štirih ekranih, v drugem prostoru pa digitalna intervencija omenjenih mlajših sodelavcev kot odziv na ta zgodovinski eksperiment. Miha Vipotnik se je tako v svoji začetni raziskovalni fazi obračal predvsem v raziskovanje medija in s pomočjo različnih manipulacij ustvaril konfuzno, abstrahirano sliko, ki se je povsem odmaknila od standardov oddajanja in popolnoma prešla v polje likovnega.

Čeprav je bil efekt prvotnega predvajanja že zaradi duha tedanjega časa verjetno še bolj fascinanten, je 'Videogram 4' dandanašnji še vedno aktualno delo. Princip živega ustvarjanja podobe so brez historičnega pogleda povzeli številni vidžeji. Tako je bila celotna akcija v Jakopičevi galeriji predvsem retro tehnološko fascinantna, a z ustvarjenim podobjem povsem aktualna. Na drugi strani je razstava v galeriji Vžigalica didaktična in pregledna, primerna za vse vedoželjne o zgodovini domače video produkcije in tehnoloških raziskavah medija, ki je tedaj šele prihajal v širšo uporabo.

Razstava 'Sen za televizijo' Mihe Vipotnika in sodelavcev je v galeriji Vžigalica na ogled do nedelje, 17. maja.




Komentarji
komentiraj >>